Psihološko ocenjevanje (imenovano tudi psihološko testiranje) je celosten proces, znotraj katerega z uporabo:

• testov
• vprašalnikov
• ocenjevalnih lestvic
• opazovanja otroka
• intervjujev
• ček list in
• drugih standardiziranih psihometričnih instrumentov

… opredelimo oz. izmerimo posameznikove lastnosti, močne in šibke plati, odstopanja in primanjkljaje na področju:

• kognitivnih sposobnosti oz. intelektualnega funkcioniranja
• osebnosti in osebnostnega razvoja
• čustvovanja in razpoloženja
• vedenja
• socialnega razvoja
• prilagoditvenih spretnosti
• razvoja

Cilj psihološkega ocenjevanja je poglobljeno razumevanje otrokovih/mladostnikovih lastnosti in potreb na posameznih
področjih razvoja (kognicije, vedenja, čustvovanja, osebnosti), zlasti:

• opredelitev intelektualnih sposobnosti in primanjkljajev (pozornosti in koncentracije, delovnega spomina, poučenosti, računanja,
  besednega razumevanja, hitrosti obdelave podatkov, zaznavne organizacije, grafomotoričnih spretnosti in koordinacije...)
• opredelitev otrokovih vedenjskih, čustvenih ali razpoloženjskih težav
• opredelitev učnih in kognitivnih primanjkljajev in odstopanj (npr. z namenom usmerjanja, dodelitve dodatne strokovne pomoči v šoli
  in prilagoditev pri pouku)
• prepoznavanje razvojnih, socialnih in prilagoditvenih specifik, z namenom zgodnjega odkrivanja otrok, ogroženih v duševnem ali
  psihosocialnem razvoju
• prepoznavanje otrokove nadarjenosti idr.

Ob koncu psihološkega testiranja:

• informiramo starše in vzgojitelje/učitelje o ugotovitvah glede otrokovih močnih plati, šibkostih in posebnosti
• oblikujemo individualiziran načrt s priporočili in prilagoditvami za učinkovito nadaljnje delo z otrokom/ mladostnikom v
  domačem in šolskem oz. vrtčevskem okolju
• na željo staršev izdamo psihološko poročilo oz. mnenje (ob doplačilu), ki vsebuje povzetek rezultatov pregleda s priporočili, kako otroka
  podpreti in mu pomagati pri premeščanju ugotovljenih primanjkljajev
• na podlagi soglasja staršev podamo povratno informacijo strokovnjakom, ki delajo z otrokom (pediatrom, učiteljem, vzgojiteljem,
  Centrom za socialno delo idr.)
• starše po potrebi napotimo na nadaljnjo specialistično obravnavo – h kliničnem psihologu ali pedopsihiatru (ob prepoznanem
  sumu na hujše čustveno-vedenjske motnje – npr. depresijo, anksiozne motnje, ADHD motnjo, spektroavtistično motnjo idr.),
  k specialnem pedagogu (v primeru prepoznanih razvojnih in specifičnih učnih težav, finomotoričnih oz. grafomotoričnih
  primanjkljajev, težav z učnimi navadami in samostojnim učenjem, pozornostjo, organizacijo in drugimi izvršilnimi funkcijami),
  k logopedu (v primeru suma na govorno-jezikovno motnjo)