Sram se pri najstnikih zelo redko pokaže v neposrednem stavku: »Sram me je.« Veliko pogosteje ga starši opazimo kot jezo, zapiranje vase, cinizem, napadalnost, zavračanje pogovora ali izrazito občutljivost na pripombe. Najstnik lahko na običajno vprašanje: »Kako je bilo v šoli?« odgovori: »Pusti me pri miru!« Na blago pripombo glede nepospravljene sobe pa se odzove, kot da smo ga močno napadli ali razvrednotili. Starši ob tem pogosto vidimo predvsem nespoštljivost, pretiravanje ali izmikanje odgovornosti. Toda pod burnim odzivom se lahko skriva boleč občutek:

• da ni dovolj dober,
• da je razočaral sebe ali druge,
• da je z njim nekaj narobe,
• da ne ustreza pričakovanjem,
• da ga bomo zaradi napake videli drugače ali ga imeli manj radi.

To seveda ne pomeni, da je za vsako jezo ali umikom nujno sram. Pomeni pa, da je vredno pogledati tudi pod vedenje, ki ga vidimo na površini.

Sram ni enako kot krivda

Krivda običajno sporoča: »Naredil sem nekaj narobe.« Človeka lahko spodbudi, da napako popravi, se opraviči ali naslednjič ravna drugače. Sram pa poseže globlje in govori: »Z mano je nekaj narobe. Jaz sem slab, nesposoben ali nevreden.« Prav zato je sram tako težko prenašati. Ne ogroža samo predstave o posameznem dejanju, temveč najstnikovo doživljanje samega sebe. Ker se njegova identiteta šele oblikuje, je lahko še posebej občutljiv na kritiko, zavrnitev, primerjanje in občutek, da je pred drugimi izpadel neuspešen.

Trije pogosti obrazi sramu

1. Umik in zapiranje vase

Najstnik se zapre v sobo, odgovarja z eno besedo, skriva ocene ali druge težave, se izogiba očesnemu stiku in noče govoriti.

Umik ni vedno znak, da mu ni mar. Lahko je poskus, da bi se izognil dodatnemu občutku izpostavljenosti, razočaranja ali ponižanja. Včasih najstnik ne molči zato, ker odraslim ne zaupa, temveč zato, ker še sam ne zna ubesediti tega, kar se dogaja v njem.

2. Napad, jeza in cinizem

Če se najstnik v sebi počuti majhnega, nemočnega ali razkritje doživlja kot nevarno, se lahko zaščiti z napadom. Postane zajedljiv, sarkastičen, žaljiv ali agresiven.

Jeza mu lahko za kratek čas povrne občutek moči in preusmeri pozornost z njegove ranljivosti na vedenje druge osebe. Namesto da bi moral začutiti: »Razočaran sem nad sabo,« lahko zakriči: »Vi ste krivi!«

3. Pretirana obrambnost

Že majhna pripomba se najstniku lahko zazdi kot dokaz, da ga kritiziramo kot osebo.

Stavek: »Prosim, pospravi za sabo,« lahko sliši kot: »Len si in s tabo je vedno nekaj narobe.« Opomba glede šolskega dela pa lahko v njem zazveni kot: »Razočaral si nas.«

Njegov odziv se zato odraslim pogosto zdi nesorazmeren s situacijo. Toda najstnik se morda ne odziva samo na izrečeni stavek, temveč tudi na pomen, ki mu ga je pripisal.

Kaj se lahko skriva za izbruhom?

Predstavljajmo si petnajstletnika, ki dobi slabo oceno. Oče reče: »Kaj pa se dogaja s tabo? Saj si sposoben več.« Sin eksplodira: »Samo ocene vas zanimajo! Nikoli vam ni nič dovolj!« Oče lahko v tem trenutku vidi samo nespoštljivost in nehvaležnost. Toda pod sinovo jezo se morda skrivajo razočaranje nad sabo, strah pred odzivom staršev in močan občutek neuspeha.

Če se odrasli odzove samo na vedenje, se bo pogovor hitro spremenil v prepir: »Tako se z mano ne boš pogovarjal! Še telefon ti bom vzel!«

Če pa poskuša prepoznati tudi dogajanje pod jezo, lahko odgovori: »Vidim, da te je ta ocena res zadela in da ti je težko. Razumem, da si jezen, ne dovolim pa žaljenja. Pogovoriva se lahko, ko se oba nekoliko umiriva.«

S tem sporoči dvoje: »Tvoje doživljanje me zanima« in »Meja glede vedenja še vedno velja.«

Razumevanje čustva ne pomeni dopuščanja vsega

Pomembno je, da starši najstniku ne dovolimo žaljivega, ponižujočega ali nasilnega vedenja samo zato, ker prepoznamo njegovo stisko.

Čustvo lahko sprejmemo, vedenje pa omejimo:

• »Lahko si jezen, ne moreš pa me žaliti.«
• »Ni ti treba govoriti takoj. Pričakujem pa, da se bova k pogovoru vrnila.«
• »Vidim, da si vznemirjen. Vzemiva si odmor in nadaljujeva, ko se umiriva.«
• »Napaka ne pomeni, da si nesposoben. Poglejva, kaj lahko narediš naprej.«

Takšen odziv najstniku pomaga, da postopoma loči med tem, kar čuti, in tem, kako ravna. Uči se, da lahko prenese neprijetno čustvo, ne da bi moral pobegniti, napasti ali ponižati drugega.

Kaj lahko starši naredimo?

Ko začutimo, da se je najstnik odzval iz sramu, lahko pomagajo naslednji koraki:

Najprej umirimo sebe

Če se tudi sami počutimo napadene ali nespoštovane, bomo težko prepoznali ranljivost v ozadju. Včasih je najbolje pogovor začasno prekiniti in se k njemu vrniti pozneje.

Ne silimo v takojšnje razkritje

Vprašanje »Kaj je narobe s tabo?« sram praviloma še okrepi. Uporabnejši je miren komentar: »Zdi se mi, da te je nekaj močno zadelo. Ni ti treba govoriti takoj, sem pa tukaj, ko boš pripravljen.«

Govorimo o vedenju, ne o značaju

Namesto: »Len si,« lahko rečemo: »Naloga še ni opravljena.« Namesto: »Vedno si tako nesramen,« lahko rečemo: »Način, kako si mi to povedal, ni sprejemljiv.« S tem najstniku pokažemo, da napaka ali neustrezno vedenje ne določata njegove celotne osebnosti.

Ne ponižujmo in ne primerjajmo

Sram se okrepi ob posmehovanju, razkrivanju njegovih težav pred drugimi, primerjanju s sorojenci ali vrstniki ter ob stavkih, kot so: »Kaj bodo pa drugi rekli?«, »Kako te ni sram?«, »Tvoja sestra tega nikoli ne počne.«, »Iz tebe tako ali tako nič ne bo.« Takšni odzivi morda za trenutek dosežejo poslušnost, vendar ne spodbujajo odgovornosti. Najstnika predvsem učijo, da mora svoje napake skrivati.

Pomagajmo mu poiskati naslednji korak

Ko se čustva umirijo, se lahko pogovor premakne od ocenjevanja osebe k reševanju težave: »Kaj se je zgodilo?«, »Kaj ti je bilo najtežje?«, »Kaj bi ti lahko pomagalo?«, »Kako lahko to popraviš?«, »Kaj bo tvoj prvi majhen korak?«.

Najstnik potrebuje odnos, v katerem sme biti nepopoln

Sram se zmanjšuje v odnosu, v katerem je mogoče narediti napako, jo priznati in popraviti, ne da bi zaradi nje izgubili občutek lastne vrednosti ali bližino pomembne osebe.

Najstnik potrebuje izkušnjo, da ga starši vidimo celostno: tudi kadar mu ne uspe, kadar se vede neprimerno ali kadar nas razočara. To ne pomeni, da znižujemo pričakovanja ali opuščamo meje. Pomeni, da ločimo med njim in njegovim vedenjem.

Sporočilo, ki ga potrebuje, je: »To, kar si naredil, ni bilo v redu in to bova reševala. Toda zaradi te napake nisi slab človek in v najinem odnosu nisi ostal sam.«

Ko odrasli zmoremo videti tudi ranljivost pod jezo, umikom ali obrambnostjo, najstniku pomagamo razvijati nekaj zelo pomembnega: sposobnost, da se sooči z napako, prenese neprijetne občutke in prevzame odgovornost, ne da bi se moral pri tem sesuti pod težo sramu.