Kot otroška psihologinja – in seveda tudi kot mama – preprosto ne morem iz svoje kože, zato z vami delim dva zelo priporočljiva intervjuja z Mihom Kramlijem, priznanim slovenskim strokovnjakom za nekemične zasvojenosti.

Za vsak članek boste potrebovali približno pet minut:

• Zakaj osnovnošolec ne bi smel biti lastnik pametnega telefona
• Znaki, po katerih prepoznamo, da otrok drsi v zasvojenost z elektronskimi napravami

Dobro je, da se v javnosti vse več govori o vplivu pametnih telefonov, družbenih omrežij in neomejenega dostopa do spleta na razvijajoče se otroške in mladostniške možgane. Posledice se lahko pokažejo na področju pozornosti, spanja, čustvene regulacije, motivacije, medosebnih odnosov in duševnega zdravja.

Tesnobna generacija

Zelo priporočam tudi knjigo Jonathana Haidta Tesnobna generacija. Avtor v njej predstavlja podatke o izrazitem porastu depresivnih in anksioznih težav, samopoškodovalnega vedenja ter samomorilnosti med mladimi po letu 2010. Ta porast povezuje s širjenjem pametnih telefonov in družbenih omrežij, pa tudi z zmanjševanjem proste igre, samostojnosti in pristnih stikov med vrstniki.

Čeprav so vzroki duševnih stisk mladih kompleksni in jih ne moremo pripisati samo enemu dejavniku, je opozorilo jasno: prezgodnja, prekomerna in nenadzorovana uporaba digitalnih vsebin lahko pomembno poseže v otrokov razvoj.

Haidt zato predlaga štiri skupne usmeritve:

• brez pametnega telefona pred srednjo šolo,
• brez družbenih omrežij pred 16. letom,
• šole brez telefonov,
• več samostojnosti, proste igre in druženja v resničnem svetu.

Otrok lahko uporablja telefon, ne da bi bil njegov lastnik

Pametni telefon naj bi otrok dobil čim pozneje – smiselno je počakati vsaj do prehoda v srednjo šolo. V osnovnošolskem obdobju lahko otrok pametno napravo občasno uporablja v skupnem prostoru in ob prisotnosti oziroma nadzoru staršev, ne pa z njo neomejeno razpolagati.

To pomeni, da telefona ne nosi v posteljo, na stranišče ali za zaprta vrata svoje sobe ter da nima neomejenega dostopa do spleta in družbenih omrežij.

Za osnovno komunikacijo so dovolj navaden telefon, otroška ura ali druga naprava, ki omogoča klice in sporočila, ne odpira pa vrat v celoten spletni svet.

Pri tem ne gre za demoniziranje tehnologije. Otroci se bodo morali naučiti uporabljati digitalna orodja, saj bodo del njihovega šolanja, dela in vsakdanjega življenja. Toda uporaba tehnologije za določen namen ni enako kot večurno drsenje med vsebinami, ki so zasnovane tako, da čim dlje zadržujejo pozornost.

Težavo lahko rešujemo samo skupaj

Starši se pogosto znajdemo pod pritiskom: »Vsi ga že imajo, samo jaz ne.« Če telefon odložimo le v eni družini, se lahko otrok res počuti izključenega, saj so njegovi vrstniki pogosto zatopljeni vsak v svoj zaslon.

Zato je dragocena ideja, da se skupina najmanj desetih družin – na primer staršev otrok iz istega razreda ali okolja – dogovori, da otroci do konca osnovne šole ne bodo imeli lastnega pametnega telefona.

Takšen dogovor otrokom omogoči, da niso sami, staršem pa pomaga vztrajati brez občutka, da svojemu otroku nekaj neupravičeno odrekajo. Otroci dobijo možnost, da se povezujejo skozi pogovor, gibanje, ustvarjalnost in skupno igro – ne zgolj prek zaslonov.

Težje je postaviti mejo, kot kupiti telefon

Vzgoja v sodobnem času je v marsičem zahtevnejša kot nekoč. Na voljo imamo več informacij in znanja, kar je dragoceno, hkrati pa se srečujemo z izzivi, ki jih prejšnje generacije staršev niso poznale.

Postavljanje digitalnih meja zahteva čas, doslednost in tudi pripravljenost odraslih, da premislimo o lastnih navadah. Otroci se namreč ne učijo le iz naših pravil, temveč predvsem iz tega, kar vsak dan opazujejo pri nas.

Pametni telefon bo prej ali slej postal del njihovega življenja. Ni pa treba, da postane del njihovega otroštva, še preden so nanj razvojno pripravljeni.

Včasih je ena najbolj ljubečih starševskih odločitev prav ta, da zmoremo reči: »Ne še.«