Spremljajte zanimivosti s področja otroške in mladostniške psihologije

02. Oktober 2017

Zdrava samopodoba in optimizem | Nujni sestavini za občutek zadovoljstva

Samopodoba je subjektivna ocena posameznikove lastne vrednosti, katere kvaliteta vpliva na socialne odnose in uspešnost v socialnih interakcijah. Pomanjkljiva samopodoba je vzrok za vrsto težav, dobra pa sinonim za uspešno delovanje in psihično zdravje. Odpornost lahko gradimo le na realni samopodobi. Otroci, vzgajani v brezpogojni, pretirani hvali, se ne naučijo ločiti realnih dosežkov od nerealnih, nerealna samopodoba pa ne izraža odpornosti. Raziskave kažejo na možno povezavo med pretirano visoko (napihnjeno) samopodobo in agresivnostjo. Namesto informacij otroku, kako zelo je »poseben«, je bolj pomembno osredotočati se na realne cilje pri reševanju problemov, poudarjati uspeh in sodelovanje v socialnih odnosih. Samopodoba, ki se razvije iz takšnega pristopa, je usmerjena prosocialno, v realen občutek lastne vrednosti, upoštevajoč otrokove zmožnosti in osebno odgovornost.

Čustvena prožnost in samopodoba

Prožni otroci verjamejo v to, da so ljubeznivi, dobri in da imajo nabor uspešnih izkušenj v svojem življenju. Menijo, da lahko spremenijo, izboljšajo ali vsaj obvladujejo težave, na katere naletijo. Bolj realno ocenjujejo svoje sposobnosti in veščine, imajo več strategij za ravnanje s problemi, bolj optimistični so tudi glede svoje prihodnosti in imajo več ciljev za prihodnost. Manj prožni otroci z nižjo samopodobo so bolj kritični do sebe, ne zaupajo lastnih zmogljivostim, pri reševanju težav pa se bolj opirajo na druge in prepuščajo lastno usodo njihovim odločitvam. Glede lastne prihodnosti so bolj skeptični, o ciljih manj premišljejo in so posledično manj vztrajni.

Zdrava samopodoba

Pri spodbujanju zdrave samopodobe mroamo biti previdni pri uporabi pohval. Otrokom moramo zagotoviti dovolj spodbud, podpore in naklonjenosti ter zagotoviti informacije, ki spodbujajo občutke lastne vrednosti tako, da izhajamo iz otrokovih resničnih prednosti in kvalitet. Osredotočati se moramo na prednosti, ne pomanjkljivosti ter se vzdržati ostrih kritik in sarkazma. Pomagati mu moramo sprejemati lastne pomanjkljivosti in napake, kar storimo tudi pri sebi. Otrok se najbolj uči s posnemanjem, zato bodimo model vedenja, ki ga pri otroku spodbujamo - spoštljivega odnosa v odnosu do sebe in skrbi za druge. Spodbujajmo druženje, sodelovanje in altruizem (nesebično pomoč) ter zavzemanje perspektive in se otroku pomagajmo vživljati "v kožo drugih". Ker so ovire in neuspehi sestavni del življenja, otrok ne skušajmo obvarovati, temveč bodimo odgovorno prisotni in vpeti v manj prijetne otrokove izkušnje. Vzemimo si dovolj časa za poslušanje otrokovih čustev, brez kritiziranja in sodb glede reševanja problemov. Spodbujajmo vztrajnost pri soočanju z ovirami ter jih spominjajmo na uspehe. Otrokom zaupajmo in jim povejmo, da verjamemo v njihovo moč in pogum pri premagovanju ovir. Svoje zaupanje izkažemo tako, da otroku zaupamo njegovi starosti primerne odgovornosti in zadolžitve ter spodbujamo sodelovanje pri sprejemanju družinskih odločitev in sodelovanje pri določanju pravil in omejitev tudi za lastno vedenje.

Samopodoba in samokontrola

S kvaliteto samopodobe je tesno povezan tudi občutek samoučinkovitosti in samokontrole, ki odraža do kolikšne mere posameznik verjame, da so sedanji in prihodnji dogodki znotraj ali zunaj njegovega nadzora vplivanja. Posamezniki z razvito samokontrolo verjamejo, da imajo moč vplivanja na pomembne dogodke. Posamezniki, ki potrebujejo več zunanje kontrole, pa menijo, da je njihova uspešnost odvisna od zunanjih dejavnikov. Povečana potreba po zunanjem nadzoru je v odraslosti povezana z depresijo in tesnobo. Seveda, mlajši kot je otrok, več zunanjega nadzora potrebuje in se zato v situacijah pogosto počuti relativno nemočnega. Zato otroku pomagajmo razvijati notranji nadzor s poslušanjem njegovih pogledov in mu ponujajmo čim več priložnosti, da sodeluje pri odločanju. Občutek nadzora je ena od temeljih značilnosti optimistične naravnanosti pri posamezniku.

Optimizem

Optimizem, ki temelji na realnih pričakovanjih, spodbuja pozitivno razpoloženje, brani pred tesnobo in depresijo ter predstavlja enega najmočnejših dejavnikov čustvene odpornosti. Zaupanje v prihodnost spodbuja vztrajnost pri soočanju z ovirami, kar spodbuja uspeh v življenju. Optimisti dejansko bolje skrbijo za svoje zdravje, poiščejo informacije o morebitnih tveganjih in spremenijo svoje vedenje, da se jim izognejo. Le pri načrtovanju ukrepov s potencialno visokim tveganjem (npr. razmišljanje o možnih posledicah tveganega vedenja) so pesimisti v povprečju bolj prilagodljivi. Optimisti imajo občutek povezanosti, predvidljivosti in nadzora v življenju. Pomanjkanje občutka nadzora onemogoča razvoj optimizma. Zato negujmo občutek nadzora, povezanosti in predvidljivosti s prisotnostjo vsakodnevnih rutin, skladnih meja in stabilnih odnosov z odraslimi ter vrstniki.

Razlika med optimisti in pesimisti

Razlika med optimisti in pesimisti je najbolj očitna v načinu pojasnjevanja dogodkov. Za optimistični pojasnjevalni slog so značilne tri lastnosti: 1.) globalnost (vzroke za pozitivne dogodke vidimo globalno namesto kot nekaj posebnega, ob negativnih dogodkih pa razmišljamo o posebnih vzrokih zanje), 2.) stalnost (vzrok za pozitiven dogodek je stabilen in nespremenljiv, za negativen dogodek pa začasen in spremenljiv) ter 3.) osebnost (vzroke za pozitivne dogodke pripisujejo sebi oz. mu pripišemo osebni vzrok, negativne dogodke pa pripisujemo zunanjim vplivom, ne sebi). Nasprotno pa si pesimisti pozitivne dogodke razlagajo specifično, časovno spremenljivo in neosebno, negativne dogodke pa globalno, časovno nespremenljivo in osebno.

Kako spodbujati otrokov optimizem in zdravo samopodobo

Optimizem je spretnost, ki se je naučimo preko opazovanja pomembnih ljudi, zato je vpliv odraslih zelo velik. Da bo otrok bolj optimistično naravnan, mu najprej pomagajmo zavedati se čustev in odzivov na dogodke. Reakcij ne povzroča dogodek sam po sebi, temveč način razmišljanja o njem. Pomagajmo otroku prepoznavati samogovore v različnih situacijah. To strokovno rečemo "self-monitoring" misli. Pomagajmo mu prepoznavati lasten pojasnjevalni slog in ugotavljati pravilnost in funkcionalnost (koristnost) prepričanj. Pomagajmo mu ustvarjati priložnosti za bolj optimistične razlage dogodkov s pomočjo nadomeščanja in preoblikovanja manj funkcionalnih (nekoristnih) misli. Pomagajmo mu, da se uči iz neprijetnih dogodkov tako, da skupaj z njim razmišljamo, kaj mora naslednjič spremeniti, da bo izid situacije drugačen oz. bolj zaželen.

Optimizem spodbujamo tudi s krepitvijo samozavesti in socialnih spretnosti (npr. postavljanje meja, sposobnost pogajanja in reševanja problemov). Pomagajmo otroku reševati probleme tako, da mu pomagamo razvijati notranjo motivacijo, postavljati realne cilje in iskati sredstva za njihovo doseganje. Če bosta otrokova notranja in/ali zunanja motivacija dovolj močni, si bo za doseganje cilja (npr. lepe ocene) prizadeval kljub odpora do sredstev doseganja tega cilja (npr. učenje), s čimer bo krepil svojo vztrajnost in samodisciplino. Pri reševanju problemov učimo otroka da razmišlja o različnih možnih rešitvah (t.i. "brainstorming"), jih oceni (pretehta) in izbere optimalno. Zavedajmo se, da ni le ene prave rešitve, obstajajo različne poti iz težav; pomembno je upoštevati posameznikove cilje in prioritete. Ko posameznik enkrat sprejme odločitev, to v njem razbremeni napetost in doseganje cilja postane veliko lažje. Nabor mnogih rešitev ali različnih možnosti bremeni posameznika. in povzroča tesnobo vse dokler odločitve ne sprejmemo.

Razvijajmo tudi dovolj visoka, a realna pričakovanja ter dosegljive standarde. Od otroka pričakujmo čedalje več, seveda njegovi starosti in razvojni stopnji primerno. Pripovedujmo zgodbe, ki spodbujajo optimistično razmišljanje; ko se otrok znajde v zahtevnem, stresnem položaju, povejmo zgodbe iz svojega življenja in način, kako smo izšli iz težav. Poudarjajmo možne rešitve, relativizirajmo pa stresnost situacije (interpretacija situacije je vedno subjektivna). Okrepimo zavedanje lastnih prednosti in kreposti, ki vodijo do uspehov, ob neuspehih pa poudarimo pozitivne vidike razmer. Osredotočimo se na prizadevanje in trud, rezultati so drugotnega pomena.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, Prima pomoč

Bodite obveščeni

Če želite slediti našim novicam, nam posredujte vaš e-kontakt in poskrbeli bomo, da bodo prave novice prišle do vas ob pravem času.

Vpišite vaš E-naslov na katerega vas bomo
obveščali o posebnih ponudbah in novostih.