Spremljajte zanimivosti s področja otroške in mladostniške psihologije

13. Oktober 2017

Socialne veščine | Vpliv na otrokovo samopodobo in odnose

Uspeh v skupini je ključnega pomena za posameznikov uspeh v življenju. Po raziskavah sodeč so otroci, ki so simpatični, priljubljeni in sposobni timskega reševanja konfliktov, uspešnejši v šoli in v življenju, zaradi česar so bolj prožni in odporni v primerjavi z otroki s slabše razvitimi veščinami na področju odnosov. Ker so socialne veščine večplastne, so tesno povezane z razvojem. To pomeni, da socialne spretnosti 5-letnika ne zadostujejo za pogajanja in bolj kompleksen socialni svet 12-letnega mladostnika. Pogosto se pričakuje, da se bo otrok socialnih veščin učil spontano. Kljub temu, da se jih otrok veliko lahko nauči nevede, pa niso vse veščine zlahka in spontano učljive. Nekateri otroci potrebujejo več podpore odraslih in pogostejše ponavljanje navodil. Določeni imajo dobro razvite le določene socialne spretnosti, drugih spretnosti pa ne; zmorejo na primer sodelovati timsko, primanjkuje pa jim samozavesti, ko se je potrebno izpostaviti pred drugimi.

Gradniki socialnih veščin

Socialne kompetence so večplastne, raznolike in sestavljene iz več različnih t.i. »gradnikov«. Gre za veščine, ki se jih otroci naučijo kot vsake druge veščine, na primer vožnje s kolesom ali matematičnih operacij. Gradnike socialnih spretnosti predstavljajo:

  • osnovne spretnosti (očesni stik, nasmejanost, aktivno poslušanje),
  • spretnosti pristopanja in vključevanja (priključitev k skupini ali posamezniku),
  • spretnosti sodelovanja (deljenja, izmenjave in upoštevanja pravil),
  • spretnosti prijateljstva (pokazati naklonjenost, vključevanje v proces odločanja...),
  • sporočanje želja, potreb in idej,
  • postavljanje meja (reči "ne") in odločanje,
  • reševanje konfliktov na socialno sprejemljiv način (doseganje soglasja, kompromisa),
  • empatija (razumevanja doživljanja druge osebe) in pripravljenost pomagati,
  • smisel za humor in pozitivno mišljenje.

Postavljanje meja ali reči "ne"

Veščine postavljanja meja se mnogi otroci zlasti težko naučijo, gre pa za zmožnost, ki je še posebej pomembna pri gradnji čustvene odpornosti. Postavljanje meja vključuje odločnost reči »ne«, se postaviti zase in zavrniti sodelovanje v nevarnem ali nesprejemljivem vedenju. Otroci imajo pogosto težavo pri gradnji tovrstne samozavesti predvsem zaradi pomanjkanja moči v odnosu do odraslih. Lahko pa velja seveda tudi obratno, da je otrok pretirano samozavesten. V tem primeru gre za nerealno, nezdravo oz. napihnjeno podobo o sebi, ki se kaže kot krutost in neprizanesljivost do ljudi okoli sebe. Ker se za tem vedenjem skriva strah pred zavrnitvijo ali zasmehovanjem, je za te otroke ključno, da jim pomagamo razvijati asertivno komunikacijo, s tem pridobivati pravo moč in se osvoboditi strahov.

Asertivna komunikacija

Asertivna komunikacija je najustreznejša oblika komunikacije. Pomeni odločno, jasno, odkrito in neposredno sporočanje posameznikovih želja, misli, čustev in potreb, ob hkratnem spoštovanju pravic, želja, misli in občutkov drugih. V nasprotju z agresivno komunikacijo (ki ustrahuje druge, da se umaknejo), pasivnim vedenjem (ki daje prednost drugim, ne sebi) in pasivno-agresivno komunikacijo (ki ne sprejema drugih, niti sebe ne uveljavi), pri asertivnem načinu komuniciranja skušamo najti rešitev, ki bo ugodna za vse vpletene v konfliktu. Asertivno komunikacijo prepoznamo po jasni izgovorjavi, odločnosti, samozavestni telesni drži govorici telesa.

Reševanje konfliktov

Ko je otrok soočen s konfliktov z vrstniki ali je zavrnjen s strani skupine, doživlja socialno stisko, zato je takrat za starše in odrasle mamljivo, da vskočijo in skušajo rešiti problem namesto njega. Če ne gre za ustrahovanje ali drugo obliko nesprejemljivega vedenja je bolje oz. koristneje, da otroku pomagamo rešiti problem, neposredno pa ne interveniramo. Otroku pomagamo razmišljati o načinih, kako se soočiti s situacijo, ga spodbujajo k povratnim informacijam o svojih in njegovih idejah, mu ponudimo kakšen predlog in ga spodbujamo, da v praksi preizkusi najboljše možnosti za rešitev problema. Ob lastnih izkušnjah otrok postaja samostojnejši in se nauči, da se lahko sam znajde v problemskih situacijah.

Razvoj socialnih veščin glede na starost

Ne poznamo univerzalnega tempa, s katerim bi otroci usvajali socialne veščine. Veliko se jih razvija postopoma, skozi daljše obdobje pa postajajo bolj prefinjene. V grobem velja, da je socialna zavest pri 2-letnih otrocih še zelo omejena. Njihova igra je bolj individualna (čeprav že opazujejo in posnemajo druge), neposredna interakcija pa minimalna. Prisotni so že prepiri zaradi igrač. 3-letniki že razvijajo vzporedno igro, z drugimi otroki se igrajo drug ob drugem z nekaj interakcije. Začenjajo se tudi učiti nadzirati fizično agresijo do drugih. Pri 4-5-letnikih se začne razvijati sodelovanje in skupinska igra, ki postaja bolj kompleksna in organizirana. Začnejo oblikovati »posebna« prijateljstva, učijo se igrati pravično in spoštovati pravila. Zmorejo se tudi približati drugim in prositi, če se lahko pridružijo. Hkrati pa se učijo, kako ustaviti druge, ko jim kaj ni všeč (reči »ne«). Začetek osnovne šole je pomemben mejnik, ko se 6-8-letniki naučijo veliko novih spretnosti. Naučijo se biti »dober zmagovalec« in prenesti poraz (»dobra zguba«), sočustvovati z drugimi in jim ponuditi podporo (razvoj empatije), poslušati druge, dajati in prejemati komplimente, poiskati oporo pri odraslih in se pogajati (spretnosti skupnega odločanja) ter postavljati meje (reči »ne«). V poznem otroštvu se 9-12-letniki naučijo suvereno govoriti in nastopati pred skupino ljudi. Naučijo se tudi spoštovati mnenja drugih ljudi.

Kako otroke učiti socialnih veščin

Otroci pogosto potrebujejo konkretna navodila o tem, kako se vesti v določenih situacijah. Celo priučenju osnovnih spretnosti včasih potrebujejo navodila, kako odzdraviti, ko jih nekdo pozdravi ali se nasmehniti, ko se približajo vrstniku. Morda jih moramo podučiti, da ne prekinjajo, če nekdo govori ali če se želijo pridružiti igri vrstnikov. Otroci potrebujejo veliko socialnih priložnosti, da te spretnosti razvijejo. Večina interakcij je nestrukturiranih in spontanih. Otroci z dobrimi socialnimi spretnostmi imajo praviloma obilo priložnosti za krepitev socialnih spretnosti, bolj sramežljivi, plahi ali agresivni pa imajo priložnosti za učenje manj. Zato je tudi razkorak med obema skupinama otrok čedalje večji.

Odrasli lahko otrokom pomagamo naučiti se povezovati svoje vedenje s socialnimi posledicami. Pri tem imajo več težav predšolski otroci, ki težje prepoznavajo oz. se zavedajo posledic lastnih dejanj in reakcij. Če otrokom ne nudimo podpore, pogosto ne uvidijo posledic, temveč vidijo zgolj sebe v lastni socialni izkušnji. Pomagamo jim lahko z vprašanji, s katerimi spodbujamo zavzemanje perspektive, na primer: »Kako se je otrok počutil, ko si ga udaril? Ali misliš, da je tega otroka sedaj strah, da ga boš ponovno udaril? Kako bi se pa ti počutil, če bi bil na njegovem mestu?«.

Starši in odrasli smo vsekakor lahko v veliko pomoč otrokom pri razvijanju socialnih veščin, zlasti preko pogovora in podporo v za otroka težkih situacijah. Ko ga učimo, najprej poskrbimo za varen prostor, odgovorimo na njegovo naravno potrebo po varni navezanosti, da nam bo zaupal in nas vzel za zgled. Preko zgleda bo najhitreje in bolj trajno ponotranjil vse oblike socialne spretnosti.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, Prima pomoč

Bodite obveščeni

Če želite slediti našim novicam, nam posredujte vaš e-kontakt in poskrbeli bomo, da bodo prave novice prišle do vas ob pravem času.

Vpišite vaš E-naslov na katerega vas bomo
obveščali o posebnih ponudbah in novostih.