Razvajanje je način vzgajanja, ko je otrok zasipan s pozornostjo, nego in pretirano zaščito, nima pa postavljenih zadosti meja in pravil, ki se jih zato ne more naučiti. Starši, ki razvajajo, otroka pogosto precenjujejo, njegove sposobnosti pa poveličujejo. Ker otroku dovolijo preveč oz. vse, kar si zaželi, otrok dosega svoje. Ime "raz-vajati" odraža nasprotje od "vaditi" - otrok nima možnosti razviti pomembnih življenjskih veščin, zlasti kako prenašati frustracijo, spoštovati meje in pravila, se potruditi za nekaj, krepiti notranjo motivacijo, biti vztrajen,... Otrok je prikrajšan v mnogih pogledih, predvsem v smislu razvijanja obrambnih sposobnosti.

Kakšen je razvajen otrok?

Posledice razvajanja so večplastne. Razvajen otrok je zelo zahteven, v neprestanem iskanju pozornosti. Ne zna poslušati, je težje vodljiv, starše izsiljuje … Pri njem opazimo egocentričnost oz. izrazito osredotočenost nase. Zato težko sodeluje v skupini. Je ranljiv in neodporen, zlasti na zavrnitve in neuspeh. Je zelo nesamostojen, odvisen od staršev, pomanjkljivo motiviran in odvisen od zunanjih nagrad. Ker mu manjka vztrajnosti, stvari dela po "liniji najmanjšega odpora" in ne dosega globokega zadovoljstva, ki je zelo plitvo. Po domače, mu je "vse brez veze«. Ker smisel in zadovoljstvo človeku daje premagovanje ovir, ne doseganje ciljev samo po sebi, so razvajeni otroci in mladostniki osebnostno neizpopolnjeni. V mladostništvu se osebnostna neizpolnjenost lahko kaže kot depresivno razpoloženje, kronično pomanjkanje motivacije in vztrajnosti.

Razvajen otrok je zato nesrečen otrok. Njegovo nezadovoljstvo je največje, ko odrasli pristane na to, da s svojimi željami usmerja življenje cele družine. To zanj predstavlja dodatno breme in pritisk, ki presega njegove zmožnosti. Za otroka je enostavneje, da odloči nekdo drug, na primer starš kot avtoriteta. Le občutek mora imeti, da ga ta "drugi" jemlje resno. Otrok se najbolj varnega počuti s starši, ki znajo pristno izražati svoja čustva in prevzeti odgovornost. Pa čeprav včasih rečejo ne.

Kdaj postaviti mejo?

Najprej moramo imeti odrasli realna pričakovanja do otrok in samega sebe. Vedeti moramo, kaj je za otroka dobro in kaj ni, potem pa vpeljati znanje v vsakodnevno prakso. Normalna popustljivost je del zdrave vzgoje. Je zaželena, če je občasna in če nastopi kot posledica premišljene odločitve, kompromisa z otrokom. Tudi s sklepanjem kompromisov se otrok uči sodelovanja in iskanja rešitev. Otrokovo protestiranje in preizkušanje meja je zdravo, ker predstavlja pomembno veščino, ki jo bo potreboval skozi vse življenje. Če se bomo zavedali, da se otrok s tem ne bori proti nam, ampak zase, tudi njegovega izsiljevanja ne bomo jemali osebno.

Pri razvajanju ne gre za preveč ljubezni (v smislu količine). Otroci potrebujejo ljubezen, z njo otroka ne razvajamo. Pri razvajanju gre za napačen način izkazovanja ljubezni. Napačno je prepričanje, da imamo otroka raje, če mu več dovolimo. Problem postane, če otroku pogosto ustrežemo iz napačnih razlogov. Na primer zato, da bi se izognili konfliktu z njim, ali ker hočemo biti »boljši« starš. Naša »priljubljenost« pri otroku nima ravno veliko veze s tem, koliko nas ima resnično rad. V obeh primerih je popuščanje nevarno za naš odnos z otrokom. Tako, kot je nevarno vztrajanje pri mejah le zaradi uveljavljanja lastne avtoritete in moči. Pomemben je torej iskren odgovor na vprašanje "zakaj otroku rečemo ne" in kaj ga želimo s tem naučiti. Če je odgovor le to, da postane bolj ubogljiv in poslušen, nismo na pravi poti.

Otrok potrebuje meje in okvir, znotraj katerega lahko raziskuje. Zato se moramo ob odločanju, kdaj postaviti mejo, naučiti razločevati tudi med otrokovimi potrebami in željami. Otrok ve, da za svoj razvoj potrebuje igro, ne potrebuje pa vseh igrač, ki jih želi. Razvaditi ga ne moremo, če mu nudimo obilje v stvareh, ki jih potrebuje. Lahko pa ga razvadimo, če popuščamo pri uresničevanju vseh želja. Pomagajmo mu raje razumeti, kaj potrebuje in česa si le želi, pri željah pa mu dajmo možnost, da se zanje potrudi.

Kako postavimo mejo?

Ko se odločimo postaviti mejo, naredimo to tako, da prevzamemo odgovornost nase, se izražamo osebno (subjektivno) in otroka ne kritiziramo. Priporočljivo je uporabljati »jaz stavke« (»Hočem/nočem…«) in izražati pozitivna pričakovanja. Izogibajmo se rutinskim odgovorom, saj otroci radi spoštujejo ljudi, ne pa nujno stvari in pravil. Ko se odločimo reči »ne«, recimo to odločno, jasno in glasno. Pri tem ne imejmo slabe vesti. Če imamo občutek krivde ali mislimo, da smo slab starš, se namesto tega, da bi podprli otroka v njegovih potrebah, ukvarjamo z lastnimi občutki in čustvi ter iz tega delujemo.

Vsak otrok gre ob zavrnitvi in razočaranju, ko dojame, da nečesa ne bo dobil, skozi proces žalovanja, ki je naraven in ga moramo dopustiti. Ni dobro, da ta proces kakor koli zmotimo. Pustimo, da otrok »izžaluje« in se razjoka. Ne skušajmo ga tolažiti. Če nam je to težko, ga lahko pustimo samega. Pomagamo mu lahko tako, da ubesedimo njegova čustva in mu pokažemo, da razumemo njegovo žalost. Razumevanje otrokovih občutkov ne pomeni, da popuščamo in se kakor koli odrekamo avtoriteti. Z otrokom moramo navezati čustveni stik in ob njem »zdržati« dovolj dolgo, da se pomiri.

Otrok mora čutiti neprijetnost, da se bo naučil ravnati z njo. Kot starši mu moramo omogočiti, da gre ob naši prisotnosti skozi proces od neprijetnosti v ravnovesje oziroma samopomiritev. Če otroku vse dovolimo, kot starš nismo zmožni "zdržati" ob otroku svojih neprijetnih občutkov in čustev, zato tudi otrok tega procesa ne more izpeljati pri sebi. Ni potrebno, da otrok vsakič doživi ta proces, je pa zanj nujno, da to izkušnjo ima, saj bo brez nje svoje občutke v prihodnje potlačil, se obračal stran od njih ali jih skušal »utišati« na drugačen način. Če otrok dobi izkušnjo procesa od razburjenosti do pomiritve, bo ta mehanizem pretvoril v lastne mehanizme pomirjanja in čustvene regulacije, kar je neprecenljiva veščina.

Kaj naj bo cilj vzgoje?

Ker način vzgoje vpliva na otrokove možgane, ki se oblikujejo pod vplivom izkušenj, moramo pustiti, da otrok nabira izkušnje doživljanja razočaranja, kot tudi neuspeha, saj bo to okrepilo njegovo čustveno odpornost na stres in pozitivno prispevalo k razvoju možganov. Spodbudimo otroka, da sam vlaga energijo za doseganje svojih želja in ciljev. Naučimo ga, kako lahko počaka ali se (začasno) odreče kaki stvari. In ne obljubljajmo nemogočega - le tako lahko zgradimo kredibilnost svoje (starševske) avtoritete.

Če otroku pustimo pridobivati omenjene izkušnje, mu bomo predali realno sporočilo – svet je varen kraj, da lahko sam poskuša, pade in se spet pobere. Z izkušnjami se bo naučil, da navkljub razočaranju nič ni izgubljeno. Z razvajanjem pa predajamo nasprotno sporočilo – svet ni varen kraj, saj ga moramo pred čuvati mi. Sporočamo mu tudi, da mu ne zaupamo, da zmore sam. Tako se otrok ne more naučiti predvidevanja in samostojnosti. 

Dobri starši so realni starši – od idealnih se otrok ne more učiti. Pomembno je, da ostanemo v stiku s svojimi potrebami in se potrudimo razumsko pogledati na svoje odzive in vzgojo. Če otrokovim željam popuščamo iz napačnih razlogov, se moramo »pogovoriti« s seboj, ozavestiti prepričanja in prilagoditi vzgojne metode. V kolikor vam je to težko ali ste že poizkušali in bili neuspešni, se obrnite po pomoč.

Mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
Otroška psihologinja, PRIMA POMOČ