Spodbujanje otrokove motivacije in sodelovanja se včasih zdi nemogoče. Kaznovanje je pri tem manj učinkovito kot bi si želeli, saj spodbuja prikrivanje nezaželenega vedenja, ne uči nadomestnega vedenja in slabi pozitiven odnos z otrokom. Tudi nagrajevanje želenega vedenja ne zadostuje, če otrok zanj ni notranje motiviran zanj.

Poleg kazni in nagrad uporabljamo še druge neučinkovite pristope, npr. podkupovanje, nerganje in pridiganje, moledovanje (izražanje prošenj), zahteve, prazne grožnje, izražanje odpora in vpitje. Če smo pri vzgoji neuspešni, se počutimo nemočne, težje se nadzorujemo in hitreje vzkipimo. S katerimi vzgojnimi prijemi si lahko pomagamo, da spodbudimo otroka k sodelovanju z nami?

VIR: Otrokovo sodelovanje - misija (ne)mogoče? (revija Mama, januar 2018, piše mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc)

Čustveno se povežite in preusmerite

Uglasite se na otrokova čustva, jih izrazite in tako pomirite njegove možgane ter okrepite njihovo dojemljivost. Čustvena povezava omogoča sposobnost čustvene samoregulacije, logičnega sklepanja in razumskega razmišljanja o lastnem vedenju, saj možgani »preklopijo« iz čustvenega (impulzivnega) na razumsko delovanje. Povežite se z otrokom s pomočjo nebesednega tolaženja (zlasti ko je razburjen), aktivnega poslušanja (brez komentiranja, prekinjanja), postavljanja vprašanj (bodite radovedni, ugotovite sporočilo otrokovega vedenja), odsevanja (ponovite za njim, kar vam pove) in ovrednotenja (ne razvrednotenja) njegovih čustev. Če bo otrok čutil, da ga razumete in sprejemate, ne popuščate pa pri omejitvah glede vedenja, boste okrepili vajin odnos. Ko se povežeta, preusmerite njegovo pozornost drugam. Bodite igrivi, uporabite domišljijo in humor. Ter nadvse razveseljivo dejstvo, da možgani obožujejo presenečenja! Razveselite otroka s sposobnostjo vnašanja lahkotnosti v lastno vzgojo.

Postavljajte koristna vprašanja

Spodbudite otroka k razmisleku o svojem vedenju z vprašanji, ki pomagajo aktivirati njegove možgane. Uporabite koristna vprašanja, ko vas otrok ignorira, »izklopi« oz. »ne sliši« – to se zgodi, ko nergate, pridigate ali moralizirate. Prenehajte govoriti. S postavljanjem vprašanj otroka raje vodite k razmisleku in uvidu v težavo. Spodbudite ga k zavzemanju perspektive in presojanju z vidika drugih oseb. Naj razmišlja o čim več možnih rešitvah problema (tudi smešnih, neprimernih), na koncu pa naj jih ovrednoti glede na njihovo točnost, primernost. Osredotočite se na svetlo plat problema in krepite otrokovo sposobnost samostojnega reševanja težav.

Opišite stanje, podajte navodilo in bodite dosledni

Ko postavljate navodila, jih izrekajte jasno in kratko. Mlajši je otrok, bolj natančno morate izraziti svojo željo oz. pričakovanje (npr. namesto »pospravi sobo« recite 5-letniku »daj igrače v škatlo in obleke v omaro«). Navodil ne »zakamuflirajte« v nedoločljive, posredne izraze, pričakovanj ne »obremenite« z lastnimi čustvi in ne bodite ironični. Omogočite otroku, da sliši dejstva, ki mu jih sporočite na objektiven, nedvoumen način.

Dajte izbiro

Otroci obožujejo nadzor nad situacijo, zato jim dajte dve možnosti – naj se sami odločijo za eno od alternativ. Postavite jih tako, da boste dosegli svoje, na primer »Želiš narediti nalogo pred večerjo in nato gledati risanko ali nalogo delati po večerji, brez risanke?«.

Zapišite pravila in ohranjajte rutino

Pravila zapišite na papir in ga postavite na vidno mesto. Tako bodo vaša pričakovanja predvidljiva in nedvoumna. Pri postavljanju nekaterih pravil z otrokom lahko sodelujte ter bodite pripravljeni na kompromise in pogajanja. Uporabite babičino pravilo (»Potem ko..., boš lahko...«) – naj si otrok privilegije prisluži. Bolje bo sodeloval, če boste brezpogojni »ne« preoblikovali v pogojni »da«, npr. »Lahko se greš igrat potem, ko boš pospravil sobo«. Hitreje vam bo prisluhnil, če boste uporabili »in« namesto »ampak«, npr. »Lahko se greš igrat in ne pozabi, samo do večerje«. Otrokovo sodelovanje lahko spodbujate tudi s premišljenim izborom besed, npr. uporabite »Ja, in...« namesto »Ja, ampak...«. Stavki, ki opredeljujejo nezaželeno vedenje, naj se začnejo s »če«, stavki, ki opredeljujejo želeno vedenje pa s »ko«. Tako mu na nezavedni ravni sporočate, da verjamete v to, da se bo vedel na zaželen način, nezaželeno vedenje pa omenite zgolj kot oddaljeno možnost, ne kot visoko verjetnost, npr. »Vsakič, ko boš nekoga vljudno pozdravil, pa bom zelo ponosna nate. Če pa boš koga užalil, bova takoj odšla domov«.

5-3-1-gremo!

Otroci imajo več težav pri toleriranju sprememb, zaključevanju aktivnosti in prehodih z ene dejavnosti na drugo, zato pripravite otroka vnaprej na spremembo, npr. odštevajte minute do odhoda, zadevo pa nato izpeljite. Bodite odločni!

Zaključek

Obvladovanje otrokove volje je izziv za vsakega starša, saj zaradi tesne čustvene povezave z otrokom o lastnem odnosu z njim težko presojajo z distance. Pretirano popuščanje, nejasna navodila in nedoslednost so najpogostejše napake v vzgoji, ki slabijo starševsko avtoriteto. Le-ta naj temelji na podpori, občutku varnosti in razumevanju, ne strahospoštovanju. Zgoraj navedeni pristopi vam bodo pomagali, da okrepite lastno avtoriteto in prevzamete nadzor v svoje roke.
 

mag. Ranja Slamič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, PRIMA POMOČ