Čustvena odpornost (psihološka prožnost) je sposobnost, ki je tesno povezana z otrokovim razvojem: psihološkim, socialnim in čustvenim. Po Eriksonu (Grotberg, 1999) ločimo 5 razvojnih stopenj, skozi katere otrok razvija psihično prožnost in gradi temelje za duševno zdravje (npr. odpornost proti depresiji). Ker vsako obdobje temelji na predhodnjem, je zelo pomembna vzpostavitev temeljev za prožno delovanje v zgodnjem obdobju. Veliko ključnih spretnosti otrok pridobi že pred 11. letom starosti.

Psihološka "elastičnost" je odvisna od uspešnega prilagajanja izzivom v vsakem obdobju razvoja. Na vsaki od razvojnih stopenj se sooča z lastnim načinom delovanja na socialno okolje in z delovanjem tega okolja nanj. To sproži konflikt, napetost oz. krizo, ki ni mišljena negativno - gre za dogodek, ki ga mora otrok v svojem razvoju razrešiti, pri tem pa mu pomaga njegovo socialno okolje. Posledično razvije novo lastnost / novo kvaliteto osebnosti / novo zmožnost občutenja in delovanja.

1. faza: Zaupanje nasproti nezaupanju (obdobje dojenčka, do 1. leta)

Občutek zaupanja je prva osebnostna karakteristika, ki si jo otrok pridobiva v prvem letu življenja skozi stik s primarnim skrbnikom. Z najzgodnejšimi izkušnjami zanesljivosti, udobja, predvidljivosti in ljubečnosti, ki so osnova za občutek zaupanja, otrok dobi tisto, kar potrebuje na čustveni in fizični ravni. Mati mu to omogoči skozi brezpogojno skrb, podporo in zaščito, pa tudi skozi veliko vztrajnosti in potrpežljivosti. To obdobje predstavlja osnovo za razvoj občutka samozaupanja. Dojenček izoblikuje prepričanje da lahko naredi vse potrebno, da bo preživel, se razvijal in dosegal cilje. Če zaupanje v tem obdobju ni uspešno vzpostavljeno, otrok razvije nezaupljiv odnos. Ta se lahko kaže kot umik iz čustvene bližine, težnja po nadzoru nad drugimi in onemogočanje razvoja potencialov zaradi strahu pred neuspehom. S takšnimi otroki je težko sodelovati, saj ne kažejo občutka vzajemnosti in topline, ki sta predpogoja za uspešno interakcijo. Nezaupanje se lahko kaže tudi kot apatija ali sovražnost. Razvijajoča se lastnost: ZAUPANJE. Pomembna je mati.

2. faza: Avtonomija nasproti občutenju sramu in dvoma (obdobje malčka, od 2.-3. leta)

Obdobje 18. meseca do 3. leta je čas, ko postane otrok bolj fizično mobilen, vzpostavljati začne svojo voljo in kljubovati staršem, s čimer razvija zdrav občutek neodvisnosti. Občutek za avtonomijo / neodvisnost pomeni zavedanje sebe kot ločenega od ostalih. Otrok lahko razvije zdrav občutek avtonomije le v primeru, ko ga odrasli v tem obdobju podpirajo pri soočanju s stiskami in zahtevami, ne pa izpostavljajo, da se začne sramovati lastnih napak. Starši, ki otroka preveč dušijo in so pretirano zaščitniški, spodbudijo, da se otrok svoji avtonomiji odreče, se sramuje svojih napak in dvomi v lastne sposobnosti. Avtonomijo lahko učinkovito krepimo s spodbujanjem reševanja lastnih težav in izzivov. Ključna pri tem je strpnost odraslih do otrokovih napak. Razvijajoča se lastnost: VOLJA. Pomembna sta oba starša.

3. faza: Iniciativnost nasproti občutkom krivde (zgodnje otroštvo, od 4.-5. leta)

Dajanje pobude je značilno za otroke v predšolskem obdobju. Izraža se kot pripravljenost za ukrepanje, namenskost in usmerjenost k cilju. Razvija se ob ustvarjalni igri in razvijanju domišljije. Sočasno z dajanjem pobude se otrok uči sodelovati z drugimi, kar vodi v upravljanje z medsebojno interakcijo, razvijanje sposobnosti proaktivnega odzivanja in medsebojnega zaupanja. Če otrok ni aktiven v soočanju z izzivi tega obdobja, lahko ostane ob strani in se preveč naslanja na odrasle, je pasiven, apatičen ali ne želi sodelovati. Če so odrasli preveč kritični do prizadevanj in aktivnosti otroka, ga to lahko vodi v občutke krivde in manjvrednosti. Razvijajoča se lastnost: USMERJENOST K CILJU / NAMENSKOST. Pomembni so starši, družina in prijatelji.

4. faza: Delavnost nasproti občutkom manjvrednosti (srednje in pozno otroštvo, od 6.-12. leta)

Skozi celotno osnovno šolo otrok razvija delavnost in marljivost. To se kaže skozi sposobnost zavzetega osredotočanja na nalogo. Otrok se ukvarja z učenjem akademskih in socialnih spretnosti in razvija zmogljivost za trajnejšo pozornost in delo. V tem obdobju se razvijata ključni kompetenci za doseganje uspeha v življenju, to sta vztrajanje in samodisciplina. Otrok se mora učiti prizadevati za uspeh kljub težki nalogi, oddaljenosti cilja ali pomanjkanju takojšnje nagrade. Če se boji obvladovanja akademskih in socialnih spretnosti, razvije občutek manjvrednosti v odnosu do drugih. Razvijajoča se lasnost: občutek ZMOŽNOSTI / KOMPETENTNOSTI. Pomemben vpliv imata vrtec in šola.

5. faza: Razvoj identitete nasproti identitetni zmedi (mladostništvo, od 12.-18. leta)

Mladostnik zaradi novih socialnih zahtev prihajajo v konflikt s seboj in drugimi. V iskanju neodvisnosti ponovno doživlja agresivne in seksualne impulze. Zaveda se možnosti, da ne bo zadovoljil družbenih pričakovanj. Strah ga je, da ne bo našel mesta v družbi, da se ne bo znal pravilno odločati ali da ne bo vedel, kako bi izpeljal tisto, za kar se je odločil. Obremenjen je s številnimi možnostmi, med katerimi se mora odločiti, kar oblikuje krizo oblikovanja identitete. Ker so mladostniki negotovi glede tega, kdo so in kaj naj postanejo, težijo k poistovetenju z drugimi, ki pa je lahko pretirano in togo. Mladostnikov ego deluje tako, da skuša sebe deliti z drugimi, je stalno v iskanju nečesa, čemur bi kasneje v življenju lahko sledil. Če tega ne najde, se kriza uspešno ne razreši. Razvijajoča se lastnost: IDENTITETA / ZVESTOBA SAMEMU SEBI. Najpomembnejši vpliv imajo vrstniki (a tudi starši ostajajo pomembni!).

Odporni možgani kot temelj čustvene odpornosti

Tekom vseh faz razvoja se otrokovi možgani oblikujejo v bolj ali manj funkcionalno delujočo celoto. Na njihov razvoj lahko vplivamo tako, da pravilno usmerjamo otrokovo pozornost in skrbimo za pridobivanje pravih izkušenj.

Daniel Siegel, ugleden psihiater in raziskovalec možganov ter vzgoje otrok, izpostavlja 9 možganskih funkcij, ki so glavne pri ohranjanju čustvene odpornosti, duševnega ravnovesja in zdravja (vir: Mindsight, avtor Daniel Siegel):

1. Telesna regulacija (gre za sposobnost avtomatičnega živčnega sistema, da vzpostavlja ravnovesje),
2. Uravnavanje stresa (gre za sposobnost pomirjanja in racionalnega soočenja s težavami),
3. Uglašenost (gre za veščino medosebne uglašenosti/empatije in znotrajosebne uglašenosti/čuječnosti),
4. Čustveno ravnovesje (gre za harmonijo, uravnoteženost med kaosom oz. razburjenostjo in togostjo oz. apatičnostjo),
5. Odzivna fleksibilnost (gre za sposobnost premisleka in treznega odločanja, ne impulzivnega reagiranja),
6. Vpogled (je sposobnost samozavedanja, mentalnega zemljevida sebe, zavesti o notranjem dogajanju in sebi kot »časovnem popotniku« - svoje preteklosti, sedanjosti, prihodnosti),
7. Empatija (je mentalni zemljevid drugega, sposobnost zavzemanja perspektive druge osebe),
8. Morala (je mentalni zemljevid nas, sposobnost zavzemanja perspektive širše družbe),
9. Intuicija (je modrost, veščina poglobljenega razmišljanja in odločanja na podlagi čutenja in občutkov).

Vsako od kompetenc krepimo z vajami, treningom socialnih spretnosti in veščin samozavedanja. S skrbjo za psihično higieno vplivamo tudi na otrokovo fizično zdravje in celo dolgoživost. Oboje je tesno povezano s psihičnim zdravjem in blagostanjem, kar potrjujejo številne raziskave s področja psihosomatike povezanosti in duha ter telesa.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, Prima pomoč