Ko se otroci staršem ne odzivajo, jim odgovarjajo ali govorijo, da jim je vseeno glede staršem pomembnih stvari (npr. ocen v šoli, medosebnem odnosu), jim večina staršev zagrozi s kaznijo. Zgodi se lahko celo popolna ignoranca otroka v odnosu do staršev oz. njihovih navodil. Kako takrat postopati? Poglejmo si nekaj pogostih vzrokov za neučinkovito vzgojo in kako jih premostiti. Obstaja nekaj osnovnih pravil, katerih razumevanje je nujno potrebno, da lahko odrasli oblikujemo realna pričakovanja v odnosu do svojih otrok.

Prvo pravilo: Otrok ni pomanjšan odrasli. Četudi mnogo staršev verjame v to, da je otrok sposoben njihove ravni razumevanja in doživljanja, otrokovi možgani delujejo drugače kot odrasli. Tudi otrokov način dojemanja stvarnosti je v mnogo vidikih zelo drugačen od njihovega, zato se morajo starši naučiti razumeti otrokovo doživljanje, čustvovanje in razmišljanje, se postaviti v njegovo kožo in skušati razumeti svet in odnose z njegovega vidika.  Otrokovi nezreli možgani se postopoma, zlasti preko odnosov, dokončno razvijejo šele okoli dvajsetega leta. Sprva znajo poskrbeti le zase in svoje preživetje, postopoma pa s spremembo in vplivanjem na telesna občutja zmanjševati notranje napetosti in iskati različne, primerne rešitve problemov. Nezreli možgani otroku še ne omogočajo, da bi izbiral lastno vedenje, tega se uči postopno tekom otroštva, zato moramo znati prisluhniti njegovim sposobnostim in oblikovati realna pričakovanja.

Drugo pravilo: Otrok ni naravno sebičen. Otrok s svojim vedenjem vedno nekaj sporoča in s svojim vedenjem ne manipulira z odraslimi. Pravimo, da ima vedenje (otrokove besede, dejanja) sporočilno funkcijo in naloga odraslih je, da jo prepoznamo. V kolikor je ne, se vedemo »neuglašeno«. In takrat postopamo neprimerno, uporabljamo nekoristne vzgojne prijeme in se »vrtimo« v začaranem krogu neupoštevanja otrokovih pravil, pomanjkanja stika, nesodelovanja in neučinkovite komunikacije.

Tretje pravilo: Otrok je psihično »podhranjen«. Njegovi možgani za svoj razvoj potrebujejo pozitivno stimulacijo, priznanje in strukturo, ki otroku predstavlja varnost. Pomanjkanje takšnih odzivov in vzorcev iz okolice predstavlja za otrokove možgane stres, ki ga zna obvladovati le z bojem za lastno preživetje skozi močan čustven odziv.

Četrto pravilo: Otrok še ne razume svojega telesnega vznemirjenja. Ker se še ne zna pomiriti z besedami, svoje telesno vznemirjenje miri z vedenjem. Otrokovo vedenje je njegova komunikacija z nami. Na otrokovo vznemirjenost se zato moramo odzvati mirno, sočutno in neogrožujoče. Ko vam govori grde besede, jih moramo razumeti kot »mentalni odpadek«, in se nanj ne odzvati osebno, prizadeto. Namesto tega z umirjenim in jasnim glasom povejte, da spoštljiva komunikacija ne zajema grdih besed. Ko vam reče »Sovražim te!« lahko to razumete kot »Pomagaj mi! Potrebujem te.«

Peto pravilo: Neprimerni vzgojni ukrepi spodbujajo otrokove možgane, da se odzovejo na neželen način.  Z navodili, kot so »Naredi to!«, »Ne delaj tega!«, nehote aktiviramo dele možganov, ki ukažejo telesu, da se mora zavarovati – z begom (strahom) ali napadom (jezo). Ukrepi, ki vodijo v igro, smeh in bližino, nasprotno spodbujajo k odnosu in medsebojno skrb. Otrok želi, da se starši ob njem dobro počutijo. Namesto besed, ki sprožijo ogroženost in napadalnost, izberite besede, ki spodbujajo otrokovo mišljenje in povezanost. Vprašajte se, kaj otrok v določeni situaciji potrebuje in kako mu lahko pomagate usvojiti pomanjkljive veščine (npr. čustvenega obvladovanja, reševanja problemov).

Šesto pravilo: Stres se prenaša s staršev na otroka. Starši, ki vzgojne težave svojih otrok spreminjajo tako, da začnejo sami bolje obvladovati stres in da začnejo skrbeti zase tudi v partnerskem odnosu, so najbolj uspešni. Otrok je kot barometer starševskega počutja in zakonskega odnosa. Nemir, ki se pojavi v partnerskem odnosu, otrokovo telo in možgani doživijo kot ogroženost, proti kateri se ne znajo funkcionalno braniti.

Ko starši ugotovijo, kateri vzrok oz. napačno prepričanje o otrokovem razvoju ustreza njihovem položaju, ponovno lahko pridobijo nadzor v vzgoji, kar zelo zmanjša doživet stres. Bolj sproščeni starši konflikte z otroki doživljajo manj ogrožajoče, se znajo bolje prilagoditi pri iskanju rešitev in iskati nove načine stika z otrokom. Tako mu tudi najbolje pomagajo, da na postavljanje omejitev otrok ne odreagira impulzivno, ampak je pripravljen in sposoben prilagoditi svoje vedenje njihovim pričakovanjem.

Pet vprašanj za samorefleksijo staršev

Ko pomagate otroku, postavite najprej sebi naslednja vprašanja: Kaj vpliva na otrokovo vedenje? S tem prepoznate sprožilce otrokovega vedenja. Katere potrebe ima otrok, ki se skrivajo za vedenjem? S tem se opomnite, da otrok s svojim vedenjem vedno nekaj sporoča! Katerih veščin se mora še naučiti? Spomnite se pravila, da otrok ni pomanjšan odrasli! In, kaj vas moti v dani situaciji? S tem prepoznate vzgibe za svojo jezo. In, kakšna je vaša vloga? Pomislite, kako lahko otroku najučinkoviteje pomagate premagati težavo.

Bistven je občutek razumljenosti

Osnova za otrokovo sodelovanje je občutek razumljenosti. Kako ga dosežemo? Prvič, pomembno je, da zrcalimo otrokove besede oz. ponovimo, kar nam pove. Da to naredimo, ga moramo najprej dobro poslušati in slišati njegovo sporočilo. Nato opišemo otrokova čustva. Skušajmo ne kritizirati vedenja. Tako otroka umirimo. Tretjič, opišite svoja pričakovanja in nadaljnje korake (cilj, posledice). Ko to naredite, lahko poskušate preusmeriti otrokovo energijo in pozornost na konstruktiven način. Problem rešujete skupaj z otrokom, ne namesto njega. Dajte otroku možnost »povračila stroškov« - kaj lahko naredi, da popravi škodo, se odkupi, opraviči. Na koncu otroku nujno dajte zagotovilo, da ga brezpogojno sprejemate in imate radi kot osebo, četudi ne odobravate njegovega vedenja. Ko se vam upira, nasprotuje ali ne sodeluje z vami, se skušajmo za vsako ceno izogniti popuščanju, ignoriranju, kaznovanju, pojasnjevanju in postavljanju vprašanj.

Vnaprej postavljena pravila in posledice, dogovorjene v odnosu z otrokom in zapisane na papir, otroku dajejo usmeritev, varnost in okvir, v katerem se lahko giblje. Jasna, kratka in preprosta navodila mu pomagajo, da jih izvede, dosledno izvajanje pravil in posledic pa ohranja vašo avtoriteto na spoštljiv način (brez kritiziranja, poniževanja, nasilnega odzivanja, groženj, vpitja). Če reagirate umirjeno, brez besed in lastnih burnih čustev, otroku pomagate razmišljati o sebi in iskati rešitve. Če odreagirate burno, se namesto s sabo ukvarja z vami in vašim odzivom nanj. Ko mu daste možnost, da se odloči, ali se bo vedel skladno s pravilom ali nosi posledice za neupoštevanje pravila, mu dajete občutek za odgovornost.  Bodite empatični, odločni in nevsiljivi pri vztrajanju glede svojih pričakovanj. Opazite otroka in njegovo primerno vedenje, ki ga izpostavite – naj ne bo samoumevno.

S svojim vedenjem smo najboljši vzor za spoštljivo, pozitivno in povezovalno komunikacijo. Dobro je, da imate kot družina predvidljiv čas medsebojnega povezovanja in pogovora z otrokom, ki naj postane rutina (npr. kdaj se usedete za mizo, se pogovorite o stvareh, rešujete konflikte, se pogajate). Bitke z otrokom (in drugimi družinskimi člani) izbirajte previdno, naučite se spoštljivo pogajati. Predvsem pa si prizadevajte za stalen stik, uglašenost z otrokom, ki ga ohranjajte kljub postavljanju meja.

Zakaj nagrajevanje spodleti

Ko otrok ne sodeluje, to običajno ni zato, ker hoče nagrado oz. se ga ne da motivirati drugače. Manjka mu občutek, da ga razumete. Otrok je rad dober, uspešen in pohvaljen. Hrepeni po vaši pozitivni pozornosti in zlasti socialnih nagradah. Tako otrok kot adolescent, četudi tega ne pokaže (in npr. reče da mu je vseeno).

Raziskave kažejo, da s prepogostimi nagradami dolgoročno ubijamo otrokovo motivacijo oz. željo opraviti dejavnost in sodelovati z nami. Otrok razmišlja nekako takole: »Odrasli mi ponavadi obljubljajo nagrado, da bi počel nekaj, česar ne maram, kar pomeni, da risanja verjetno ne maram«. Če otroka zaposlimo z dejavnostjo, pri kateri uživa, in mu pri tem obljubimo nagrado, lahko s tem nehote zmanjšamo njegovo zadovoljstvo in ga demotiviramo. V trenutku lahko spremenimo igro v nalogo in se tega sploh ne zavedamo. Pretirano nagrajevanje torej slabo vpliva na odnos, ki ga ima otrok do dela. Otroci, ki jim ponudimo nagrado, skoraj neodvisno od narave nagrade ali opravila načeloma delajo slabše od tistih, ki nagrade ne pričakujejo. Kratkoročno sicer lahko pride do povečanja storilnosti, dolgoročno pa izničimo prav tisto vedenje, ki naj bi ga nagrada spodbujala.

Kakšna spodbuda potem deluje

To so predvsem socialne nagrade, kot so dodatna pozornost, igranje, pohvale in spodbude. Pri dejavnostih, ki jih otrok rad počne, ga lahko občasno presenetimo z drobno nagrado, potem ko je opravilo že opravil, ali ga pohvalimo za to, kar je storil. Ko nečesa ne mara početi, sprva učinkuje realistična, a ne pretirana, nagrada, nato pa bodrilne (spodbudne) besede v smeri nadaljevanja opravljanja dejavnosti oz. opravila.

Zelo uporabne strategije za spodbujanje otrokove samostojnosti, samopodobe in občutka za kompetentnost so tudi: da ne dajemo nasvetov, ampak raje spodbujamo samostojno reševanje problemov in zavzemanje perspektive; da otroka ne ocenjujemo, temveč ga spodbujamo z opisovanjem njegovih dejanj; da ne ocenjujemo otrokovih dosežkov (cilja), temveč poudarimo otrokov trud (proces); da otroka ne tolažimo, ampak opišemo in sprejmemo njegova čustva; da naučimo otroka pozitivnih spodbud, ki jih daje samemu sebi v težkih situacijah (t.i. pozitivni notranji dialog oz. samogovor); da se zavedamo, da rutina, ponovitve, doslednost in izkušnje spodbujajo učenje in pridobivanje veščin.

Vzemite si čas zase!

Starši oddajamo energijo otroku. Otrok nas čuti, zaznava naš optimizem, počutje, naravnanost, prepričanja, razmišljanje o stvareh. Je naše ogledalo, zato poglejmo vanj! Če je ves dan siten, je čas, da tudi sebe vprašamo, kakšne volje smo sami. Kakšno energijo oddajamo? Priznajmo sebi in drugim, da oddajamo slabo energijo, da smo utrujeni, naveličani ipd. Bodimo prijazni do sebe, kot bi želeli, da so drugi z nami. Dovolimo si čustva in jih povejmo naglas. Nato pa se vprašajmo, kako se bomo spopadli s prepoznano in izraženo slabo voljo. Dajmo si čas za razmislek, odklop (»time out«), da se v sebi pomirimo.

Vaja za konec: Moč pavze

Za konec še nekaj namig oz. vaja, ki vam bo pomagala postati bolj umirjen starš. Gre za tehniko, ki krepi pozitiven odnos med starši in otrokom in adolescentom. Tehnika spada med vaje čuječnosti in temelji na ozaveščanju dihanja, prepoznavanje znakov stresa pri sebi in krepitvi sposobnosti zadržati ta proces tako, da si vzamete pavzo zase. Koraki v vaji so sledeči:

1. Prekinite s svojim delom in počasi štejte do 10. Če morate odstraniti mlajšega otroka iz situacije, ga lahko primete, a nikakor še ne odreagirajte. Le držite ga. In štejte do 10 – naglas, pred njim. Temu rečemo modeliranje vedenja samopomirjanja, kar je odličen bonus za otroka pri učenju samoregulacije!
2. Globoko zadihajte.
3. Izrecite svojo pozitivno, pomirjujočo, sproščujočo mantro (npr. »Stop, umiri se. Bodi prisotna« ali »Tukaj sem zate« ali »Odzove se z ljubeznijo« ali »Poglej, kako je še majhen« ali »Izberi veselje/optimizem« ali »Izberi prijaznost in spoštovanje« ali »Sem njegova mama« ali »Obvladaj situacijo« ali »Zmoreš obvladovati svoja čustva«). Izberite takšno mantro, ki ugaja vam. Morda vam je ljubša jasna mantra ali pa takšna z globljim pomenom. Po tem, ko vzpostavite pavzo kot navado, zamenjajte mantro, da ohranite besede sveže in smiselne. Poiščite besede, ki navdihujejo Vas, in počutili se boste opolnomočene namesto izčrpane.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc (UK)
otroška psihologinja, PRIMA POMOČ