Koliko od vas bi rado imelo skladno delujoče, dobro odzivne in odporne možgane? Če bi se radi naučili, kako razvijati čustveno odpornost in ohranjati duševno zdravje tako pri sebi kot pri otroku, je dobra novica ta, da ne gre pri tem za nobeno skrivnost - gre za veščine, ki se jih lahko naučimo!

Kaj je čustvena odpornost?

Čustvena odpornost ali prožnost (angl. emotional resiliency) pomeni psihično prožnost, vzdržljivost, trdoživost in sposobnost posameznika soočiti se s stisko, premagati težke preizkušnje, ostati zdrav in uspešen. Odpornost pomeni zmožnost zmanjševanja ali odprave škodljivih posledic stiske, stresa ali neugodnih življenjskih razmer. Pomeni zmogljivost soočanja s stresom in uspešnega prilagajanja kljub izpostavljenosti življenjskim težavam.

Čustvena prožnost ni nespremenljiva lastnost posameznika. Če je otrok prožen, še ne pomeni, da bo prožen tudi čez eno leto. Namesto biti odporen ali neodporen bi bilo prožnost bolj pojmovati kot stanje ali proces, ki se odvija v okviru razvoja in je prepleten z mnogimi začasnimi in kontekstualnimi dejavniki. Stopnja ranljivosti je odvisna od značilnosti razvoja, razvojnih faz, okolja, življenjskih sprememb in prelomnic, ki nas naredijo bolj ranljive in občutljive kot posameznike (npr. prešolanje, selitev, izguba bližnjega, ločitev ipd). Gre za kompleksen proces, ki vključuje kognitivne, osebnostne in zunanje dejavnike, kot je socialna podpora bližnjih.

Zakaj je čustvena odpornost tako pomembna?

Raziskovanje in spodbujanje odpornosti je pomembno predvsem, ker beležimo čedalje več duševnih težav po vsem svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) napoveduje, da bo do leta 2020 depresija svetovni problem številka ena (Resiliency Resource Centre). Ocena je, da ima do 20% mladih vsaj eno duševno motnjo - najpogosteje depresijo, ki je tudi najpogostejši vzrok samomora. Ker se depresija ob neučinkoviti pomoči pogosto ponavlja, s seboj prinaša tudi nezanemarljive socialno-ekonomske stroške za celotno družbo. Namesto poudarjanja duševnih bolezni, motenj in patologij, se pri čustveni odpornosti zato osredotočamo na duševno zdravje, blagostanje in tako imenovano "psiho-higieno". Gre za dve strani istega kovanca, odvisno od tega, kako nanj pogledamo.

Raziskovanje čustvene odpornosti nam pomaga razumeti tudi, kateri dejavniki pomagajo, da se otroci razvijajo v duševno zdrave, odporne in produktivne posameznike, četudi odraščajo v stresnih pogojih. Ugotovljeni gradniki duševnega zdravja so pomembni za vsakogar, ne le za ogrožene posameznike. Čeprav so ukrepi pri slednjih še posebej pomembni, pa imajo vsi otroci potrebo po negi, razvijanju samozavesti, samostojnosti in drugih sestavnih delih odpornosti.

Varovalni dejavniki

Verjetnost pozitivnih ali negativnih rezultatov v življenju otroka je odvisna od ravnovesja med dejavniki tveganja in zaščite. Med najpomembnejše varovalne dejavnike prištevamo otrokovo socialno okolje (družina, vrtec, šola, širše okolje), zlasti močno, toplo in pozitivno vez s starši. Otrok se preko interakcije z odraslimi uči veščin čustvene odpornosti. Potrebna so dovolj visoka pričakovanja in jasne ter dosledne meje, ki pomagajo ustvarjati občutek varnosti in odražajo skrb staršev v odnosu do otroka. V družini se mora otrok počutiti koristnega in prevzeti svoj del odgovornosti in skrbi. 

Varovalne dejavnike lahko razdelimo na »SEM«, »IMAM« in »ZMOREM«. To so t.i. viri naše čustvene odpornosti. »SEM« vključuje notranje življenjske moči, kot so samozavest, priljubljenost, radodarnost, empatija, spoštljivost, odgovornost, sigurnost vase. »IMAM« vključuje socialne spretnosti, medosebno podporo in zaupanje. »ZMOREM« vključuje spretnosti reševanja problemov, tudi v smislu iskanja pomoči pri drugih. Prožnost je produkt več zaščitnih dejavnikov, ki se medsebojno krepijo in ojačujejo. Če ima otrok več kot en vir odpornosti, je prožen, samo en vir pa ne zadostuje. Npr. otrok, ki ima veliko samozavesti, nima pa podpore okolice ali nima sposobnosti reševanja problemov, ni odporen. 

Prožni otroci kažejo splet naslednjih zaščitnih dejavnikov:

• kognitivno-vedenjskih dejavnikov (čustveno-socialne veščine, veščine reševanja problemov, samozavest in samostojnost, humor, optimizem)
• socialnih dejavnikov (kakovost medosebnih odnosov, razpoložljivost mrežne podpore)
• organsko-genetskih dejavnikov (ki pa ne igrajo najpomembnejše vloge pri prožnosti otroka)

Prožni otroci imajo bolje razvite socialne veščine, veščine reševanja problemov, več optimizma in višjo stopnjo neodvisnosti v primerjavi z neprožnimi otroki. Na socialnem področju so bolj odzivni, bolj socialno spretni, lažje vzpostavljajo in ohranjajo tesne odnose z odraslimi in vrstniki, kažejo ustrezno empatijo, imajo bolje razvite komunikacijske veščine in veščine za reševanje sporov, kažejo pa tudi zdrav smisel za humor. O problemih so zmožni razmišljati bolj ustvarjalno, so iznajdljivi, lažje načrtujejo in ukrepajo, sposobni pa so poiskati tudi pomoč odraslih, ko je to potrebno. Prožni otroci so bolj optimistično naravnani: verjamejo v svetlo prihodnost, nagnjeni so k videnju situacij na pozitiven način, verjamejo v človeške sposobnosti za soočenje s težavami. Kažejo tudi zdravo stopnjo avtonomije, zmorejo razmišljati in delovati neodvisno od odraslih in kritično razmišljati o svojem okolju. Imajo dobro razvit občutek identitete in verjamejo v lastne zmožnosti, da lahko povzročijo spremembe v okolju (imajo močan občutek nadzora nad težavami, s katerimi se sprečujejo).

Rizični dejavniki

Nasprotno pa ogroženi otroci kažejo enega ali več čustveno-vedenjskih težav, ki služijo kot opozorilo, da njihov razvoj ne poteka optimalno, "zdravo". Med opozorilne znake  prištevamo težave nedoseganje družbenih mejnikov v razvoju (npr. prevzemanje odgovornosti, postopno osamosvajanje), težave pri druženju z vrstniki, agresivno, kljubovalno in moteče vedenje, težave pri učenju in šibka pozornost, hiperaktivnost, znake tesnobe in druge odklone. Med rizične dejavnike, ki so povezani s kasnejšim razvojem težav prilagajanja, prištevamo socialno-ekonomsko prikrajšanost, nefunkcionalno vzgojo, družinske konflikte, duševne težave staršev, neugoden vrstniški vpliv, organsko-genetske dejavnike (npr. zahteven temperament, ki je prisoten pri cca. 10% otrok) in travmatične dogodke. Vse to lahko zmoti normalen proces razvoja in včasih povzroči dolgotrajne prilagoditvene težave.

Pri prepoznavanju rizičnih posameznikov moramo biti pazljivi zlasti na učinek t.i. samouresničujoče se preroke, ki opozarja na to, da je lahko osredotočanje na primanjkljaje, namesto na prednosti, kontraproduktivno. Mladi, ki so opredeljeni kot »rizični«, so obravnavani drugače kot njihovi »nerizični« vrstniki. Nizka pričakovanja povzročijo dejansko zmanjšanje zmožnosti in krepitev začaranega kroga. Visoka pričakovanja imajo nasprotni učinek, saj krepijo odpornost. Ocena tveganja je še vedno pomembna, toda pri razvijanju prožnosti se je treba osredotočati na razvoj moči in na naravne sposobnosti posameznika, da s eokoliščinam uspešno prilagodi. Na tem temelji koncept pozitivne psihologije.

P.S.: Z oktobrom 2017 začenjamo z izvajanjem delavnic za spodbujanje ČUSTVENE ODPORNOSTI OTROK. Prijave potekajo od 20.9.2017 dalje. Za več informacij kliknite sem.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, Prima pomoč