Zaradi  vse večjega števila duševnih težav postaja vse bolj pomembno tudi poznavanje dejavnikov psihičnega zdravja, ki nam pomagajo razvijati se v duševno zdrave, odporne in produktivne posameznike. Čustvena odpornost odraža psihično prožnost, vzdržljivost in duševno sposobnost posameznika soočiti se s stisko, prilagajati se življenjskim okoliščinam, premagovati težke preizkušnje, zmanjšati škodljive učinke stresa in ohranjati zdravje kljub neugodnim življenjskim razmeram. Dobra novica je, da je čustvena odpornost splet veščin in lastnosti, ki se jih lahko naučimo. Posebej učinkovito jih spodbujamo pri otrocih in jim pomagamo pri krepitvi duševnega zdravja in psihične fleksibilnosti tako z usmerjenimi aktivnostmi kot z lastnim vzorom.

VIR: Čustvena odpornost, temelj duševnega zdravja (tema meseca v Reviji Mama, oktober 2017, piše mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih.)

Gradniki duševnega zdravja

Varovalne oz. zaščitne dejavnike delimo v tri skupine – to so trije ključni viri čustvene odpornosti: »sem«, »imam« in »zmorem«. »Sem« vključuje notranje življenjske moči kot so samozavest, empatija, spoštljivost, priljubljenost, radodarnost, odgovornost in zaupanje vase. »Imam« predstavlja socialne spretnosti, npr. medosebno podporo in zaupanje v odnosu do drugih. »Zmorem« vključuje veščine reševanja problemov, npr. samostojno odločanje in iskanje pomoči pri drugih. Ker je prožnost produkt več zaščitnih dejavnikov, ki se medsebojno ojačujejo, le en vir ne zadostuje – za trdno zdravje potrebujemo več kot en vir odpornosti. Otrok z veliko samozavesti, a brez socialne opore tako še ni čustveno odporen.

Ogrožene otroke prepoznamo na podlagi prisotnosti vsaj enega od znakov čustveno-vedenjskih težav, ki nam služijo kot opozorilo, da razvoj ne poteka optimalno oz. "zdravo". Med opozorilne znake  prištevamo znake tesnobe in depresije, agresivno, kljubovalno ali moteče, hiperaktivno vedenje, učne težave, šibko pozornost, nedoseganje družbenih mejnikov (npr. težave pri prevzemanju odgovornosti, postopnem osamosvajanju), težave pri druženju z vrstniki in druge odklone. Rizični dejavniki za razvoj omenjenih težav so nefunkcionalna vzgoja, kronični družinski konflikti, duševne težave staršev, neugoden vrstniški vpliv, socialno-ekonomska prikrajšanost, nenadni travmatični dogodki ter organsko-genetski dejavniki – do 10% otrok se rodi z zahtevnim temperamentom, ki otežuje proces prilagajanja.

Kaj zmorejo odporni možgani

Tekom razvoja se možgani oblikujejo v bolje ali slabše delujočo celoto, na katero lahko vplivamo z zavestnim usmerjanjem pozornosti in krepitvijo veščin, povezanim z možganskim delovanjem. Ključne za ohranjanje duševnega zdravja in možganskega ravnovesja so: sposobnost čustvenega samozavedanja (notranjega vpogleda), ohranjanja čustvenega in telesnega harmonije (doseganje ravnovesja med razburjenostjo in apatijo z uporabo sproščanja in umirjanja), odzivna fleksibilnost (sposobnost  razmisleka in odložene reakcije namesto takojšnjega, impulzivnega reagiranja), znotrajosebna uglašenost (čuječnost), medosebna uglašenost in sposobnost zavzemanja perspektive drugih oseb (empatija), sposobnost razumevanja družbe (morala) in veščina poglobljenega razmišljanja ter odločanja na podlagi občutkov in čutenja (intuicija, modrost). Te kompetence lahko krepimo z vajami preko  treninga (npr. socialnih spretnosti, veščin samozavedanja, tehnik relaksacije), najbolj pa jih ponotranjimo skozi posnemanje odraslih tekom vzgoje.

Kaj zmorejo odporni otroci

Čustveno odporni otroci imajo dobro razvite socialne veščine, zaradi katerih so bolj odzivni in spretni pri vzpostavljanju in ohranjanju odnosov, bolj učinkovito komunicirajo, kažejo empatijo in rešujejo spore. Reševanja težav se lotevajo z močnejšim občutkom notranjega nadzora nad situacijami, o težavah pa lažje in pogosteje razmišljajo na pozitiven, ustvarjalen, tudi humoren način. Ker so bolj optimistični glede prihodnosti, si zastavljajo več ciljev, lažje razmišljajo o načinih, kako bi te cilje doseglji, imajo več idej in možnih rešitev zanje. Resda se lažje zanesejo nase, a se znajo obrniti tudi po pomoč k odraslim in/ali vrstnikom, kar je dela še bolj učinkovite pri samostojnem in skupinskem reševanju težav.

Zaključek

Čustvena prožnost ni nespremenljiva lastnost – gre za kompleksen proces, ki se odvija v kontekstu razvoja in okolja. Oboje oblikuje otrokovo osebnost, kognitivne veščine in socialne spretnosti. Zato ni nujno, da bo otrok, ki je trenutno odporen, takšen tudi čez eno leto. Stopnja ranljivosti je odvisna tudi nenadnih življenjskih sprememb in prelomnic, na primer prešolanja, selitve, ločitve staršev ali smrti bližnje osebe, ki otroka naredijo dodatno občutljivega oz. ranljivega, to pa kliče po dodatni opori in pomoči v prizadevanjih pri ohranjanju njegovega čustvenega zdravja in ravnovesja.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, Prima pomoč