Jeza, žalost, strah, tesnoba - vsa čustva imajo svojo funkcijo, tudi "negativna", kot jih radi označimo. Ker je izražanje neprijetnih čustev socialno nezaželeno, lahko dobimo vtis, da so določena čustva slaba. Čustev v resnici ne ločimo na pozitivna in negativna, temveč na bolj in manj prijetna, s tem pa nezaželena. Pravilno razumevanje se začne pri sprejemanju vseh čutenj – pri sebi in otrocih. S potrpežljivostjo jih učimo, kako obvladati neprijetna čustva jeze, žalosti, strahu in tesnobe, ne pa jih zatirati in zmanjševati njihov pomen oz. relevantnost. Njihovo neprijetnost lahko omilimo že s tem, ko čustvo poimenujemo in ubesedimo.

Čustvena inteligentnost

Čustvena inteligentnost se nanaša na sposobnost prepoznati, upravljati, nadzorovati in izraziti čustvena stanja sebe in drugih, npr. jeze, žalosti, tesnobe, vznemirjenja, veselja. Čustvena samoregulacija je pomembna za ohranjanje čustvene prožnosti. Otroci, ki imajo razvite učinkovite strategije upravljanja z razočaranjem, izgubo in drugimi vznemirljivimi dogodki, se bolje izognejo dlje trajajoči čustveni stiski, njihov uspeh pa je odvisen tudi od tega, kako zmore otrok nadzorovati svoje pozitivne čustvene odzive, npr. živahnost. Če otrok ne zmore poimenovati svojega čustvenega stanja, težje rešuje probleme – ne zmore opredeliti, kako se počuti, težje se odloča za potek reakcij, poišče pomoč in podporo drugih. Npr. če vem, da sem jezen, uporabim strategije za uravnavanje jeze, npr. vzamem si nekaj časa, globoko zadiham in se uveljavim na primeren način. Če občutka ne zmorem poimenovati, jeza name deluje škodljivo. Nezmožnost urejanja pozitivnih kot negativnih čustev je povezana z motnjami, kot je npr. ADHD ali vedenjske motnje.

Osnovna čustva in povezanost čustev z mislimi

Najenostavnejši čustveni slovar zajema štiri temeljna čustvena stanja: žalost (pobitost, potrtost), jezo (razdražljivost, bes), strah (krivdo, tesnobo) in veselje (srečo, radost). Ko smo v ravnovesju, doživljamo umirjenost,  zadovoljstvo. Sreča oz. veselje vse bolj postaja družbena zapoved, ljudje pa se ne zavedamo, da tako prijetna čustva (npr. sreča, veselje) kot neprijetna čustva (npr. žalost, jeza) predstavljajo zgolj skrajni del na kontinuumu. Umirjenost, zadovoljstvo in otožnost predstavljajo uravnoteženost čutenj, ki rezultirajo v bolj stabilnem razpoloženju.

Čustva so sprožena z določenimi misli (npr. o sebi, dogodku, drugih ljudeh, svetu), četudi se jih ne zavedamo. V tem primeru gre za avtomatske misli, bazična prepričanja, predpostavke in atribucije, ki povzročijo, da se na dogodek odzovemo pozitivno, negativno ali nevtralno. Zaradi neozaveščenih negativnih avtomatskih misli in prepričanj o svetu pri spreminjanju razmišljanja pogosto potrebujemo strokovno pomoč. Prepoznavanje prepričanj in spreminjanje misli je pomembno, ker se v naših glavah pogosto zgodijo tudi t.i. miselne napake ali izkrivljanja, ki ne bazirajo na resničnosti in realnih dejstvih, vodijo pa na primer v kronično depresijo ali tesnobno počutje.

Za otroka je pomembno, da se nauči, da se čustva mešajo. Žalost tako pogosto sledi doživljanju jeze, ko se čustva umirijo in prenehamo biti razburjeni, vznemirjeni. Lahko se počutimo tudi veseli in žalostni hkrati (melanholičen občutek, ko si prikličemo želeno glasbo v spomin). Lahko smo jezni in veseli (vznemirjenje med tekmovanjem). Občutek krivde doživljamo, ko se v nas prepletata veselje in neugodje, bolečino pa, ko se zmešata jeza in žalost. Kljub pogostemu mešanju čustev pa ne moremo hkrati (spontano) doživljati dveh naprotujočih si čustev (npr. depresije in radosti). Prav tako ne moremo biti srečni, če smo na enem področju življenja ekstrmno nesrečni, neizpopolnjeni. Otrokom lahko pomagamo poimenovati »Na kakšen način/kako je ta občutek žalosten?«, jih učimo obrazne mimike, ki je v vseh kulturah univerzalna ter povezave čustva z obraznim izrazom.

Upravljanje z jezo

Večina otrok se jezo uči nadzorovati spontano, preko vzora odraslih. Fizična agresija pri večini otrok upade med 3. in 5. letom, pri manjšini pa povzroči težave tudi v kasnejšem obdobju. Da se otrok nauči nadzorovati jezo, mora najprej spoznati, da sploh je jezen. Prepoznavanje znakov vključuje tudi opazovanje lastnega telesa, npr. občutek vročine na obrazu, ščemenja v trebuhu, stisnjenih čeljusti, tresenja, rdečice. Prepoznati mora znake jeze in vedeti, kdaj je nevarnost »vrelišča«, kdaj doseže »kritično točko«. Otroka lahko vprašamo, kje na čustvenem termometru obstaja nevarnost, da se ne bodo več obvladovali.  Upoštevajmo, da so nekateri otroci še precej nestabilni in zelo hitro dosežejo »vrelišče«. Nekateri tudi zelo težko spremljajo/opazujejo svojo jezo, zato pri njih krepimo in ponavljamo reakcije nesprejemljivosti agresivnega vedenja z ustreznimi in doslednimi posledicami le-tega. Zatem, ko otroci prepoznajo opozorilne znake, se lahko učijo tehnik za upravljanje s čustvi za zmanjšanje jeze in preprečevanja izbruhov. Ene od pogosto uporabljenih metod za upravljanje z jezo so počasno štetje do 10, sprostitvene tehnike kot je globoko dihanje (otroci se ga morajo naučiti vnaprej), pomoč pri iskanju podpore odraslih (npr. pri reševanju konfliktov z vrstniki). Pri učenju mlajših otrok si moramo pomagati z ustvarjalnostjo, igro in uporabo prispodob.

Upravljanje z žalostjo

Pomembno je, da otroku pomagamo razlikovati nianse čustev, ki se nahajajo na kontinuumu (npr. depresijo od žalosti, žalost od otožnosti in melanholije). Žalost in otožnost predstavljata zdrav, dobro prilagojen odziv na izgubo, razočaranje ali neugoden razplet dogodka, depresija pa je potrto razpoloženje in čustvena motnja, kjer so prisotna intenzivna čustva obupa, krivde, izgube užitka in zanimanj (vsaj dva tedna). Zaradi kemičnih sprememb v možganih depresivni posamezniki ne morejo sami obvladovati motnje in reči »saj bo minilo«. Depresija se lahko pojavi tudi v otroštvu in zahteva strokovno obravnavo. Naj otrok ve, da je žalost v redu in da se vsak od nas kdaj počuti potrto. Spomnimo ga, da je že kdaj bil žalosten in da je tudi to minilo.

Strategije za ravnanje z žalostjo so, da ozavestimo, kaj nam sproža občutke žalosti in kaj nam pomaga počutiti se bolje. Običajno zaleže, da govorimo o tem (tehnika »poimenujte, da pomirite«). Pomagajte otroku razmišljati o tem, kdo je oseba, ki se ji lahko zaupa, ko je žalosten. Otrok, ki čuti, da nima nikogar, je v nevarnosti. Kadar smo žalostni, zanemarjamo zabavne reči, tudi socialne odnose. Z otrokom se je treba povezati in mu nuditi podporo, ustvarjati priložnosti za izražanje skozi risanje, ples in igro. Otroci imajo naravne rezerve ustvarjalnosti in domišljije, ki jim lahko pomaga pri predelavi bolečih čutenj.

Skupaj z njimi se udejstvujte v stvari, v katerih uživajo. Ker je optimizem pomemben del čustvene odpornosti, otrokom pomagajte njihov pesimizem iz »nikoli mi nič ne uspe« preoblikovati v »vem, da zdaj izgleda, kot da mi ni uspelo, a v resnici ni tako, saj....« in poiskati pozitivne plati izkušnje.

Obvladovanje strahu in tesnobe

Del odpornosti je tudi sposobnost premagovanja strahu, ki nastane kot posledica neugodnih izkušenj. Običajni otroški strahovi zajemajo strah pred zavrnitvijo, osramočenostjo, težavami, poškodbo, naravnimi pojavi (npr. nevihto ali grmenjem), temo, živalmi, višino, zdravstvenimi postopki. Običajni strahovi se lahko sprevržejo v fobijo ali prekomeren strah – v tem primeru je dobro poiskati strokovno pomoč. Sramežljivost ali socialna anksioznost včasih ni včasih pa tudi je pomembna, če ovira otroka v njegovem vsakdanjem življenju. Tudi tesnobe, ki izhajajo iz travme, so največkrat potrebne strokovne pomoči.

Obstaja več strategij za premagovanje običajnih strahov in razvijanje poguma. Prvo moramo otroku razložiti, kaj pomeni biti pogumen (narediti nekaj, premagati občutek tesnobe ali kaj neprijetnega, se soočiti s težavo ali bolečino). Pogum ne pomeni početi nekaj neumnega ali nevarnega, ker si to upaš. Včasih je pogumno že to, da ne narediš nekaj slabega, kar drugi mislijo, da je »kul«. Otroke moramo vedno pohvaliti za pogum (pa najsi gre zgolj za priznanje o dejanju, ki ga je storil). Odrasli moramo opaziti, kdaj se otrok uspešno sooči s strahom – tako bodo tudi otroci sami lažje opazovali sebe in se počutili kompetentne soočati se s svojimi strahovi. To jim pomaga tudi pri vzpostavljanju in ozaveščanju spominov (kdaj so bili pogumni), kar jih pripravi in vnaprej olajša soočenje s strahovi. Pomagate si lahko s samogovorom – pokažite otroku, kako lahko sam sebe krepi za pogum (»pojdi nazaj v sobo, kjer si se ustrašil«).

Ne le manjši strahovi, tudi močnejše fobije so v otroštvu pogoste. Ne začnejo se vedno z neugodno izkušnjo, včasih se zdi da se razvijejo spontano, brez očitnega razloga. Otroci se še ne zavedajo, da je fobija nerazumna reakcija na strah, zaradi česar reagirajo z izogibanjem, oklepanjem odraslih, neutolažljivim jokom. Pri fobijah mora priti do desenzibilizacije skozi postopno izpostavljanje, kjer ima otrok podporo pri soočanju s strahom v obvladljivih odmerkih. Anksiozne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč in jih učinkovito obravnavamo z metodami zdravljenja vedenjsko-kognitivne terapije, ki se pojavijo v otroštvu, so socialna fobija (ekstremna sramežljivost), obsesivno-komulzivna motnja (OKM), separacijska anksioznost od staršev in generalizirana anksiozna motnja (GAM), ki se kaže kot vsesplošna težnja po pretirani skrbi in negotovosti v novih situacijah.

Socialna fobija (ekstremna sramežljivost)

Ljudje se razlikujemo v naravni stopnji družabnosti. Introvertirani in sramežljivi otroci se lahko soočajo s socialno prikrajšanostjo, imajo slabše razvito socialno samopodobo, posledično pa lahko tudi šibkejše zdravje in omejeno mrežo socialne podpore, zaradi česar so bolj osamljeni in posledično manj uspešni. Starši sramežljivih otrok so pogosto v skušnjavi, ker želijo otroke zaščititi pred situacijami, v katerih jih je sram. Želijo biti preveč zaščitniški, a to je napaka, saj plahost s tem dodatno krepijo in onemogočajo razvoj. Starši morajo imeti upravičena pričakovanja in otroka spodbujati, da se sooča s situacijami. Zelo sramežljivim otrokom pomagamo tako, da se izogibamo  označevanju/stigmi otroka kot sramežljivega (to pri njem krepi plahost in občutek, da je z njim nekaj »narobe«) – bolje je, da uporabimo besedo »zadržan«. Izogibajmo se sodbam – sramežljivi otroci se bojijo ocenjevanja. Negativne sodbe so še posebej neproduktivne – namesto njih ga raje nagradimo, kadar mu uspe priti iz svoje lupine. Učimo otroka socialnih veščin.

Ne pritiskajmo na otroka s pretiranimi pričakovanji. Četudi je pomembno, da otroka spodbujamo, da pride iz cone udobja, razvija samozaupanje in socialne veščine, pa preveliki pritiski povzročajo preplavljenost s tesnobo, ki lahko še poveča socialno tesnobo. Pritiski lahko povzročijo tudi borbo za moč in otrokom in starši. Ekstrovertirani starši imajo še zlasti težave z razumevanjem svojega otroka in njegovega temperamenta in padejo v past, da postanejo preveč vsiljivi. Bolj produktivno je spodbujanje vzdušja sprejemanja in topline, v katerem se otrok počuti dovolj varno, da se začne izražati sam od sebe. Hkrati pa skupaj z njim določajmo cilje in nagrade za postopno premagovanju strahov. Določajmo majhne, dosegljive, realistične in izmerljive cilje. Včasih je to težko, saj je potrebno upoštevati otrokove zmogljivosti, okoliščine in postopnost doseganja ciljev. Otrok velikokrat ni pripravljen sodelovati s staršem v isti meri kot je pripravljen sodelovati s tretjo osebo, s katero razvije zaupen odnos, a nanjo ni v tolikšni meri čustveno navezan.

Strahove in resne anksiozne reakcije lahko pri otroku povzroči tudi izpostavljenost grozljivim podobam in izpostavljenost travmatičnim dogodkom. Težko je otroke zaščititi pred medijskimi podobami travm in trpljenja, naravnih nesreč. Vzemimo si čas in na racionalen način otroku pojasnimo dogajanje ter pri tem upoštevamo starost in stopnjo razumevanja pojasnil. Pustite otroku čas, da postavlja vprašanja in izraža svoje čustvene reakcije. Prepričajte se, da pozna tudi kakšen način za zmanjšanje anksioznosti kot so sprostitvene tehnike. V kolikor otrok doživi travmo, mu pomagajte, da se ponovno počuti varnega ob običajni rutini, ki zagotavlja stabilnost in majhno verjetnost ponovitve travmatičnega dogodka. Spremljajte raven anksioznosti pri otroku in vedenjske težave z znaki nočnih mor, nespečnosti, fizičnimi simptomi kot so bolečine v trebuhu, jokavost in fobije. Tudi depresija in jeza sta lahko reakciji na travmo. Če so znaki anksioznosti hudi in ne izginejo kmalu po dogodku (običajno se pojavijo šele več mesecev po dogodku), poiščite strokovno pomoč.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, Prima pomoč