Vpliv duševnosti in čustev na telo je v psihologiji že dodobra uveljavljen. Psihosomatika ne označuje le vpliv duševnosti na telo, temveč tudi vpliv telesa na duševnost. Gre torej za vzajemen proces, ki teče v obe smeri. Ker so vplivi med telesom in duševnostjo tako prepleteni, pogosto ne moremo določiti vzroka in posledice, zato se vse bolj opušča ločevanje bolezni na somatske (organske) in psihosomatske.

Kompleksnost organizma in povezanost telesnih podsistemov

Telo je dinamičen sistem, v katerem deluje več medsebojno povezanih organskih podsistemov (npr. kardiovaskularni, hormonski, živčni, imunski, mišični, prebavni). Vsak deluje v sebi lastnem ritmu, sprememba na enem pa se zrcali v spremembi na drugih nivojih. Povezave med celicami, organi in organizmom ter okoljem omogočajo komunikacijski signali, bolezen pa je običajno posledica sprememb (novih ritmov) v delovanju katerega od podsistemov ali prekinitve dosedanjih ritmov delovanja. Spremembe v dinamiki med komunikacijskimi sistemi imenujemo funkcionalne spremembe, psihosomatske bolezni pa funkcionalne bolezni.

Psihosomatika kot razvojna značilnost

Osnove za psihosomatsko reagiranje na stres se vzpostavijo že v zgodnjem otroštvu, saj je otrokova sposobnost verbalizacije takrat izrazito omejena, zato otrok svoja čustva in notranje konflikte pred razvojem govora izraža na izključno neverbalen način (skozi telesno govorico). Ker so duševni in telesni procesi v otroštvu neposredno medsebojno povezani, je določena količina somatizacije v tem obdobju normalna, izražanje čustvenega stresa preko telesnih simptomov pa razvojno primerno. Skozi odraščanje se potreba po somatizaciji zmanjšuje, saj otrok razvija sposobnosti samozavedanja, identifikacije in izražanja čustev ter kognitivne predelave problemov. Otroci s slabšo sposobnostjo prepoznavanja in ubesedenja čustev pa lahko s psihosomatskim odzivanjem nadaljujejo v obdobje mladostništva in odraslosti.

Telesne težave se zdijo resnične, v ozadju pa so čustveni problemi

Za psihosomatske težave je značilno, da otrok ne simulira in je resnično zaskrbljen za svoje zdravje. Njegova zaskrbljenost je podobna anksioznosti: telo se odzove na zaznano grožnjo z reakcijo boj ali beg, kar posamezniku pomaga pri samozaščiti. Ker se otrok zaveda le fizičnih težav, ne pa čustvenih problemov v ozadju, težko sprejme razlago, da stanje zanj ni nevarno, psihološke dejavnike pa ob soočenju zato pogosto zanika. Ker pogosti, resnejši psihosomatski simptomi povzročijo tolikšno psihofizično nelagodje, da zmanjšujejo otrokovo funkcionalnost v socialnem življenju, v šoli ali doma, psihosomatske simptome imenujemo tudi funkcionalni simptomi.

Vrste stresorjev

Vpliv stresorjev in pomen frustracij se spreminja glede na starost in intelektualno-čustveno zrelost otroka, zato tudi stresorji v različnih obdobjih različno delujejo nanj. Zmerne frustracije ga pripravijo na uspešno prilagajanje in spodbujajo pri osebnostnem zorenju, preveč intenzivne in pogoste frustracije pa izčrpavajo otrokove prilagoditvene sposobnosti in pripeljejo do zloma obrambnega (npr. imunskega) sistema. Psihosomatske težave nastanejo kot posledica neuspešnega obrambnega sistema, ko nakopičena tesnoba zaradi nerazrešenih težav išče razbremenitev po telesni poti.

Sposobnost otroka, da vzpostavlja in vzdržuje optimalno psihofizično ravnovesje, je odvisna od genetskih predispozicij (ranljivosti organskih sistemov), preteklih življenjskih izkušenj (stopnje zadovoljenosti osnovnih potreb in količine doživetih frustracij) ter razvojnih značilnosti (kognitivno-čustvene kompetentnosti). Otrok, ki ne zna ali nima objektivnih možnosti za verbalno izražanje nezadovoljstva, lahko razvije čustveno-vedenjske odklone, ki onemogočajo uspešno prilagajanje na situacijo in služijo kot zaščita oz. obrambni mehanizem. Primeri čustveno-vedenjskih odklonov so psihosomatske težave, ankioznost , depresija in druge čustvene motnje, vedenjske motnje in zmanjšana funkcionalnost na šolskem ali socialnem področju. Nivo biološke in psihološke zrelosti posameznika določa obliko odklona, skozi katerega se stiska odraža.

Vloga in vpliv družine

Določene družine se težje prilagajajo na stresne obremenitve, družinski člani pa večino svoje pozornosti posvečajo telesnemu komuniciranju in zdravstvenim težavam drug drugega. Poznamo štiri značilnosti družinske organizacije, ki spodbujajo izražanje anksioznosti po telesni poti pri njenih družinskih članih in vodijo v razvoj psihosomatskih težav tudi pri otroku (se medsebojno prekrivajo):

• čustveno zlivanje,
• togost,
• pretirano zaščitništvo in
• neustrezno reševanje konfliktov.

Za čustveno zlivanje je značilna pretirana čustvena bližina, zabrisanost meja med družinskimi člani, težnja po soodvisnosti in nedopuščanje individualne neodvisnosti  oz. samodiferenciacije. Toge družine odklanjajo spremembe, ob soočanju s stresom pa se upirajo raziskovanju različnih rešitev, zaradi česar imajo težave tudi pri spoprijemanju z razvojnimi spremembami otrok. Značilnost pretirano zaščitništva se kaže kot močna (bolj ali manj utemeljena) skrb za zdravje, varnost in blagostanje družinskih članov (takšno vedenje ni omejeno le na odnos staršev do otroka). Člani so v pretirano zaščitniškem okolju nadpovprečno občutljivi na stres in v neprestanem pričakovanju soočenja s konfliktom (situacij napetosti). Otrok s somatizacijo se v takšnem okolju počuti odgovornega za zaščito družine. Gre za normo »simbiotične zvestobe« oz. prepoved zdrave samostojnosti, ki se povezuje tudi s hipohondrijo. Četrta značilnost slabega reševanja problemov se nanaša na zanikanje obstoja težav in prepoznavanje (dopuščanje) psihosomatske motnje kot edinega problema v družini. Odraža se kot odsotnost pogajanj, saj se družina težko sooča s problemi, ki imajo ponavadi slab izid. V družinah z nakopičenimi, nerazrešenimi konflikti je stalno prisotna grožnja razpada družinskega sistema, zato otrok nastopa kot varnostni ventil družine, njegove psihosomatske težave pa služijo kot mehanizem za izogibanje pogovorom o temah, o katerih imajo družinski člani različna mnenja in pogovor o katerih bi poslabšal družinsko klimo ter povzročil dodatno napetost in še več stresa.

Pri vseh značilnostih družinskega delovanja je pomembna uravnoteženost (med čustveno bližino in neodvisnostjo, med spreminjanjem in ohranjanjem družinskih vzorcev delovanja, med pretirano zaščito in dopuščanjem raziskovanja, med pogajanjem in sodelujočim reševanjem konfliktov ter zaščito otrok pred konflikti). Uravnoteženo stanje družina dosega skozi proces valovanja, skozi obdobja stabilnosti in sprememb. Visoka stopnja valovanja je pozitivna v času družinske krize, saj okoljski vplivi spodbudijo spremembe v običajnem vedenju družinskih članov, družini kot sistemu pa omogočajo doseganje boljše notranje organizacije oz. ustrezno prilagajanje. V času nizke stopnje valovanja oz. stabilnosti družina v razvoju ne napreduje, saj zaradi odsotnosti zunanjih zahtev ni objektivne potrebe po prilagajanju in spreminjanju vzorcev v družinski dinamiki.

Kako otroka zaščiti in mu pomagati

Odrasli spodbujajmo razvojne potenciale otroka in krepimo njegove kognitivno-verbalne in čustvene veščine, od katerih je odvisna njegova sposobnost razumevanja situacij, mentalne predelave čustev in informacij ter besednega izražanja čustvenega nelagodja. Otroku namenjajmo zavestno pozornost, se z njim pogovarjajmo o čustvih in razširjajmo njegov čustveni besedni zaklad, s čimer poskrbimo za otrokovo čustveno odpornost, ki je osnova za njegovo prilagodljivost in učinkovito soočanje s stresom. Izogibajmo se vpletanju otroka v konflikte med staršema, saj zakonski konflikti povečujejo stres, slabijo občutek čustvene varnosti in blagostanja otroka in družine kot celote. Otroci staršev z več zakonskimi konflikti imajo dokazano več čustvenih težav, med katere sodijo tudi psihosomatske težave. Poskrbimo za varen, podporen in povezan družinski sistem, ki bo spodbujal otrokovo čustveno-vedenjsko prilagojenost in psihofizično zdravje.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, Prima Pomoč

Literatura

• Atkinson, E. R. idr. 2009. Threat is a multidimensional construct: Exploring the role of children's threat appraisals in the relationship between interparental conflict and child adjustment, Journal of Abnormal Child Psychology, 37, 281-292.
• Campo, J. V. in Fritz, G. K. 2007. Somatoform disorders. V: Martin, A., Volkmar, F. R. in Lewis, M (ur.) Lewis's child and adolescent psychiatry: A comprehensive textbook (4. izd.) (str. 633-646). Dostopno na: http://books.google.si/books?id=ceD-3DbuRwgC&printsec=frontcover#v=onepage&q&f=false
• Harris, T. B. in Collard, Q. 2009. Somatoform disorders in children and adolescents. Dostopno na: http://www.slideserve.com/presley/somatoform-disorders-in-children-and-a....
• Haugaard, J. J. 2004. Recognizing and treating uncoomon behavioral and emotional disorders in children and adolescents who have been severely maltreated: somatization and other somatoform disorders, Child maltreatment, 9(2), 169-176.
• Ilin, B. 1996. Specifičnosti stresnih, psihosomatskih in nevrotskih motenj pri otrocih in mladostnikih in njihova geneza. V: Brinšek, B. in Stamos, V. (ur.) Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v splošni medicini in psihiatriji (str. 145-154). Zbornik strokovnih srečanj v Begunjah. Dostopno na: http://www.pb-begunje.si/Osnova/stran.php?tid=281
• Kog, E. idr. 1985. The psychosomatic family model. A critical analysis of family interaction concepts, Journal of Family Therapy, 7, 31-44.
• Selič, P. 1994. Psihološki dejavniki pri psihosomatskih teţavah – doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.