Svetovni dan izobraževanja, ki ga obeležujemo v teh dneh, je odlična priložnost, da opozorimo na pasti, v katere se, tudi zaradi pritiskov družbe po »več, prej, bolje«, pogosto ujamejo starši, ter tudi poiščemo odgovor na vprašanje, zakaj vse več staršev odlaga vpis otrok v prvi razred osnovne šole. Delež slednjih ponekod znaša že 20 odstotkov.

Nekoč so starši verjeli, da otroci z odraščanjem sami pridobivajo potrebno modrost, moderni starš pa razmišlja drugače – je manj zaupljiv do samodejnih razpletov in močno prepričan, da je vsak trenutek v razvoju odločilen, vsaka zamujena priložnost pa usodna, za uvod pove mag. Ranja Salmič, vodja psihološke ambulante za otroke Prima.

POVEZETEK INTERVJUJA (revija Naja, februar 2019):

Ali je pomembno, da otroka učimo novih veščin takrat, ko je psihofizično zrel za to? Zakaj? Kakšne so posledice, če to počnemo prezgodaj?

Psihofizična zrelost je nujna, da otrok napreduje in je pripravljen razvijati veščine – zlasti zaradi možganske zrelosti. Obstajajo razvojne faze in starostni mejniki, ko naj bi večina otrok razvila veščine, so pa le-ti arbitrarni. Vsak otrok je individuum, ki s svojim tempom dosega razvojne mejnike.

Otroka je priporočljivo spodbujati, da raziskuje in »se prebuja« ter ga ne »potikati« v učenje specifičnih veščin, ki jih odrasli sami smatramo kot pomembne (npr. matematične, jezikovne, gibalne). Otrok se »prebuja« ob odraslih, ki ga izpostavljajo različnim senzornim izkušnjam, pri čemer sami ne rabijo biti aktivno angažirani. Če se starši postavljajo v vlogo »pospeševalcev« otrokovega razvoja, si nalagajo pretirano odgovornost – da je od njih odvisno, kako pameten ali bister bo njihov otrok. To je preveč obremenjujoče in zmotno prepričanje.

Na žalost se starši prevečkrat napačno ocenjujejo kot »kvalitetni« zgolj po tem, kako hitro in dobro njihov otrok napreduje. Zdi se jim, da so njihove odločitve in intervence ključne za otrokov uspeh. V tej luči se zdi ekstremno pomembno, kako dobro bomo otroka spodbujali npr. pri učenju branja in usvajanja jezika, kot tudi to, kako dobro šolo bomo zanj izbrali. Če otroka preveč stimuliramo (npr. ker nas je strah, da bo sicer »zaostajal«), se otrok težje uči, saj mu omejujemo užitek ob samostojnem raziskovanju in svobodni, prosti igri – njegovi temeljni potrebi.

Odraščanje pomeni učenje, učenje pa pridobivanje lastnih izkušenj. Na učenje žal gledamo zelo ozko – kot na pridobivanje vnaprej pripravljenih informacij, ki jih moramo čim bolj popolno posnemati. Takšno gledanje na učenje izhaja predvsem iz izkušenj, ki jih povezujemo s šolo. V resnici je najpomembnejše učenje iz izkušenj, na podlagi na lastni koži pridobljenih informacij, ki jih zbiramo s poskusi in napakami in jih vgrajujemo v svoj sistem znanj in izkušenj. Je pa te prizadevne potrpežljivosti glede doseganja razvojnih korakov med starši čedalje manj.

Kakšne so posledice, če to počnemo prezgodaj?

Če ne sledimo razvojnim fazam oz. otrokovemu razvoju, ga lahko izpostavljamo preveč obremenilnim, stresnim situacijam, ki jim otrok še ni dozorel. Mnogi vedenjski in čustveni problemi se pojavijo pri tistih otrocih, katerih starši imajo previsoka pričakovanja oz. so do otrok »preveč stimulativni« - takšni otroci se slabše odzivajo na stres, so bolj občutljivi, manj čustveno odporni, kar se lahko pozna tako na njihovi šolski uspešnosti kot vsakodnevnem delovanju.

Ali in če da, zakaj, je pomembno, da je prva izkušnja s šolo za otroka pozitivna?

Prva izkušnja otroka s šolo je lahko zanj bolj ali manj pozitivna oz. negativna, odvisno od več dejavnikov, zlasti pa od njegovih prilagoditvenih veščin in socialnih spretnosti, značilnosti vzgoje, otrokovega karakterja in navezanosti na starše, pa vse do značilnosti šole, razreda in učiteljevega pristopa. Dejstvo je, da mnogi otroci zaradi omenjenih dejavnikov težje sprejemajo učiteljevo avtoriteto, sledijo pouku, se posledično upirajo, razvijejo odpor do šole. V vseh primerih otrokovega odpora do šole je potrebno ugotoviti, kateri vzrok (dejavnik) tiči v ozadju in se posvetiti prilagoditvi/krepitvi tega dejavnika (npr. krepiti otrokovo sposobnost prilagajanja, ga spodbujati v njegovih primanjkljajih, okrepiti komunikacijo staršev z učiteljem pri postavljanju meja otrokovemu manj primernemu vedenju ipd). Seveda si vsi želimo, da bo za otroka prva izkušnja s šolo pozitivna, kar lahko dosežemo tudi z odprto komunikacijo staršev z učiteljem in tako, da otroka postopoma navajamo na vstop v šolo – tudi z vključitvijo v vrtec in spodbujanjem socialnih veščin.

Kakšne so razlike v duševni razvitosti med 5 in 7 let starimi otroci? Se res v tem obdobju zgodi razvojni skok?

Skozi šolsko obdobje otroci napredujejo na vseh področjih razvoja, zlasti pa na kognitivnem in čustveno-socialnem področju. Razvije se njihova sposobnost koncentracije in pozornosti, ki postane kompleksnejša. 6-letnik naj bi se bil sposoben osredotočiti na nalogo za vsaj 15 minut, do 7. leta za še enkrat toliko. Razvije se tudi sposobnost zavzemanja perspektive drugih ljudi (npr. čustvenih stanj in posledic lastnih dejanj). Otrok postane bolj samokritičen. Razvija se abstraktno mišljenje, razumevanje prenesenih pojmov in humorja. Čustvene veščin postajajo vse bolj uravnotežene, samonadzor pa boljši. 7-letnik se še vedno najbolje uči skozi igro, a zmore tudi učenje v bolj strukturiranih učnih situacijah.

Število staršev, ki odlagajo vpis otrok v prvi razred, narašča. Pravijo, da jim nočejo vzeti otroštva in da je učni program prezahteven. Kaj menite vi?

Več dejavnikov vpliva na to, ali je otroka bolj priporočljivo vpisati v šolo ali všolanje odložiti, pri čemer je potrebno pretehtati predvsem otrokov dotedanji psihosocialni razvoj in navsezadnje upoštevati tudi njegovo željo po odhodu v šolo. Velikokrat si otroci želijo v šolo skupaj s svojimi vrstniki (npr. iz vrtca), kar jim pomembno olajša prilagajanje ob spremembi okolja. V kolikor je otrok dovolj zrel in bo v razredu vključen med enako stare ali leto starejše vrstnike, bo njegov nadaljnji razvoj hitrejši, saj bo izpostavljen t.i. »območju bližnjega razvoja«, ko bo dohiteval vrstnike, ki so starostno gledano malenkost pred njim, ne pa preveč, da bi bil razkorak med njimi prevelik in bi otrok začel zaostajati.

Po drugi strani lahko tudi leto starejši otroci s kasnejšim vstopom v šolo zase veliko pridobijo, v kolikor so na področju psihosocialnega razvoja v zaostanku, predvsem v smislu boljših čustvenih veščin (npr. samokontrole), kognitivnih veščin (npr. pozornosti) in prilagoditvenih veščin (npr. samodiscipline), ki se v letu dni izboljšajo. V teh primerih lahko kasnejši vstop v šolo pomembno vpliva na kvaliteto otrokovega nadaljnjega učnega uspeha, predvsem v smislu manjše incidence vedenjskih težav, povezanih s pomanjkanjem pozornosti in hiperaktivnostjo, o čemer pričajo tudi številne raziskave. V kolikor je vstop v šolo odložen z razlogom, je potrebno na ugotovljenem primanjkljaju v letu, ko otrok še ne obiskuje šole, načrtno in sistematično delati. Le v tem primeru bo otrok napredoval in mu bo odlog v šolo koristil. Tako je zlasti v primeru otrok s posebnimi potrebami.

Bolj ključno kot starost pri vključitvi v šolo se mi zdi zavedanje staršev, da ohranjajo ravnotežje med šolo in otrokovim prostim časom, ki naj ga namenijo predvsem nestrukturiranim aktivnostim in prosti igri. Preveč prostočasnih dejavnosti že zelo zgodaj, ki zapolnijo otrokov čas izven pouka, lahko vodi v preobremenjenost in težave z zbranostjo ter vedenjem. In še ena stvar – v prvih razredih je potrebno upoštevati tudi odstopanja v veščinah otrok med seboj. Težje prilagodljive otroke včasih (pre)hitro »označimo« za težavne ali otroke »s posebnimi potrebami«. Zato se moramo vprašati tudi o lastni potrpežljivosti in razumevanju individualnosti razvoja posameznega otroka.

Mag. Ranja Salmič je diplomirala iz psihologije na Univerzi v Ljubljani ter magistrirala iz duševnega zdravja otrok na Institute of Child Health, University College London. Ima certifikat iz kognitivno vedenjske terapije otrok in mladostnikov, pridobljen pri Ameriškem združenju kognitivno vedenjskih terapevtov (NACBT) in je članica Angleške zveze za duševno zdravje otrok in mladostnikov (ACAMH).