Spremljajte zanimivosti s področja otroške in mladostniške psihologije

20. Junij 2018

Otrokova trma | Orodje za učenje veščin samo- uveljavljanja in prilagajanja

Kako učinkovito spodbujamo otroka, ki trmari, se upira, k sodelovanju? Kakšen vpliv oz. moč imamo kot starši na odzivanje otroka tudi s svojimi čustvenimi reakcijami? To, kako dobro bodo otroci sodelovali z nami je odvisno predvsem od tega, kako dobro smo sami pripravljeni sodelovati z njimi. Ne razjezijo nas otroci, razjezimo se sami. Prepoznavanje in ozaveščanje lastnih vzorcev je ključno in prvi korak do tega, da izboljšamo svojo vzgojo.

Kaj narediti, ko se nam otrok upre in želi uveljaviti svojo voljo?

Trma, izrazita v predšolskem obdobju (tj. med drugim in petim letom starosti), je razvojno gledano povsem normalno in pričakovano vedenje. Ne gre za otrokovo nevzgojenost ali značajsko slabost, šibkost, ampak za izraz otrokove razvijajoče se osebnosti in prvih poskusov samouveljavljanja, prilagajanja, razvijanja samoiniciativnosti, doseganja ciljev in uresničevanja lastnih potreb. Funkcija trme je, da se z njeno pomočjo otrok prvič postavi zase.

Če želimo vzgojni učinek, trme ne smemo ustavljati na silo. Otroka tudi ne smemo ignorirati ali ga kaznovati. Pomaga zavedanje, da običajno ne trmoglavi nalašč in da se bori zase, ne proti nam. Takšno zavedanje nam o olajšalo občutenje empatije in strpnosti tudi v napetih situacijah.

Kaznovanje in nagrajevanje (vsaj dolgoročno) ne delujeta, ker temeljita na prepričanju, da je vzgoja disciplina in delujeta po principu zunanje motivacije, z omejenim rokom trajanja. Vzgoja je predvsem učenje, učenje pa mora temeljiti na treh stvareh, da je uspešno – na pozitivnih občutkih, spoštovanju in sodelovanju. Kazen spodbuja strah, strah pa onemogoča učenje. Ko je otrok pod stresom se težje uči, njegovo pomnjenje in dojemljivost pa sta takrat omejena, onemogočena. Kaznovanje tudi slabi medsebojno zaupanje in spodbuja negativna čustva jeze, zamere. Otrok takrat tudi bolj verjetno kot o sebi, svojem ravnanju razmišlja o nas, naših reakcijah in nepravičnosti.

Razjezimo se sami, ne razjezijo nas otroci

Tega se lahko zavemo le, če začnemo vzgajati zavestno, z razmislekom. Lahko poznamo celotno teorijo vzgajanja, a če ne vzgajamo zavestno, če ne pogledamo vase, se bomo vrteli v istih vzorcih in se vedno znova odzivali enako – impulzivno in neučinkovito. Posvetiti se moramo sebi, premisliti moramo o lastnih vzorcih reagiranja in razmisliti o tem, kaj želimo pri otroku doseči, zakaj in kako ga lahko to najbolj učinkovito naučimo. Če se pogosto odzivamo pretirano, naredimo še eno škodo – otrok se težje ukvarja s samim seboj (npr. razmišlja o svojem neprimernem vedenju), ker ga prevzame naš pretiran (npr. jezen) odziv nanj. Zato je umirjen pristop tako pomemben.

Pomagamo si lahko tudi z naslednjimi vprašanji vpogleda vase: Ali so moja pričakovanja do otroka realna? Ali upoštevam njegovo razvojno stopnjo in njene značilnosti? Ali razumem, od kod otrokovo vedenje izvira? Znam ohranjati meje na spoštljiv in ljubeč način? Če je kakšen od odgovorov ne, se moramo te stvari naučiti in pridobiti novo znanje, nove veščine.

Kako se umiriti in reagirati »trezno«?

Ni potrebe, da reagiramo takoj. Lahko si vzamemo čas za razmislek (to je zelo zaželeno!) in se zavestno, hote umirimo. Ozavestimo lastno dihanje v napetih situacijah  in se umirimo z globokim dihanjem ali počasnim štetjem do 20. Nato razmislimo o odgovorih na vprašanja zakaj se otrok tako obnaša, kaj ga želim naučiti in kako ga lahko to najlažje naučim.

Ostati moramo mirni, trdni in ohranjati meje, ne pa se pustiti zmanipulirati, izsiljevati. Meje otroku predstavljajo varnost in predvidljivost, z njimi usmerjamo njegovo vedenje. Lahko si predstavljamo, da otrokove želje delujejo kot »pedal na plin«, naše meje pa kot »pedal na zavoro«. Otrok rabi veliko izkušenj zaviranja, da razvije prilagoditvene veščine. Da jih bo otrok laže upošteval, jih postavljajmo na oseben način (v prvi osebi ednine), ne pa v obliki splošnih pravil. Otroci raje kot pravila upoštevajo ljudi. Govorimo torej o sebi (nočem, da se gugaš na stolu; hočem, da pospraviš sobo...). Tako otrok spoznava starša, starš pa samega sebe.

Kako sodelovati z otrokom?

Posvetiti se moramo predvsem lastnemu načinu komunikacije z otrokom, ki naj temelji na sodelovanju, vključno s skupnim reševanjem problemov z otrokom, ne namesto otroka. V splošnem preveč govorimo, premalo poslušamo, prehitro svetujemo in predvidevamo najslabše, namesto da bi otroka zares (brez prekinjanja) poslušali in skupaj z njim razmišljali o rešitvah problema. Zelo pomembno je, da se znamo pri tem posvetiti otrokovim čustvom in se postaviti v njegovo kožo. Sprejemanje čustev ne pomeni, da sprejemamo vedenje, kar prepogosto enačimo (npr. zbruh jeze ni ok, jeza je ok). Vsa čustva so v redu, ker imajo svojo funkcijo, sicer jih ne bi bilo (pomni: Težava nastane le, ko so čustva preveč intenzivna ali predolgo trajajoča, npr. ko se žalost preveli v depresijo - a to je že druga zgodba). To moramo znati ločiti in otroka tega učiti.

Obstaja več načinov spodbujanja sodelovanja pri otroku, pomembno pa je najti tistega, ki bo ustrezal vam (vaši osebnosti in slogu vzgajanja) ter otroku. Vsak otrok in starš sta osebnosti zase. Kakšni so ponavadi sodelujoči starši, ki vzgajajo učinkovito? Sodelujoči starši so odločni pri izražanju svojih občutkov, potreb in pričakovanj. Ko naletijo na težavo pogosteje kot dajajo ukaze opišejo problem oz. stanje, in pri tem ne besedno ne napadajo otrokovega značaja ali ga obtožujejo. Sodelujoči starši postavljajo tudi koristna vprašanja in ne iščejo vseh rešitev za otroka, temveč z otrokom. Pogosto mu dajo izbiro, da se sam odloči - če se ne želi odločiti, mu dajo vedeti, da je tudi to njegova izbira! Takrat posledice izpeljejo sami (gredo v akcijo). Ponavadi so kratki, otroka opomnijo z eno besedo in ne razlagajo pretirano. Uporabljajo domišljijo, humor in igrivost in so v tem pristni, nesarkastični. Otrokovi možgani obožujejo presenečenja in domiselni "triki" zlasti pri mlajših otrocih delajo čudeže!

Ko se ozremo vase (okrepimo svojo zavest) ugotovimo, da pogosto rečemo "ne" samo zato, da uveljavljamo svojo voljo, ne pa tudi zato, ker otrok nečesa resnično ne sme narediti. Namesto kategoričnega »ne« lahko uporabimo njegove alternative (npr. pogojni da). Kakor koli se že odločimo postopati, moramo pa lahko vedno sprejmemo otrokova čustva in prihranili si bomo veliko "gorja". Otrokove želje, ki jih ne izpolnimo, lahko uresničimo v njegovi fantaziji (npr. "Res bi bilo super zdajle imeti eno 2-metrsko čokolado Milko in jo vso na hitro pojesti!"). Tudi tako mu namreč lahko pokažemo, da smo na njegovi stran, da razumemo njegovo frustracijo, četudi mu ne ugodimo v vseh željah, fantazijah...

Pomen sodelovanja v mladostništvu

Skozi razvoj postaja sposobnost sodelovanja z otrokom (npr. skupnega reševanja problemov, sklepanja kompromisov) čedalje bolj pomembna. V mladostništvu ne zaležejo več ne pohvale ne kazni, če z mladostnikom nimamo vzpostavljenega zaupnega odnosa, temelječega na medsebojnem spoštovanju. Če torej postavimo dobre temelje za sodelovanje in spoštljiv odnos v otroštvu, bo nam in mladostniku veliko lažje krmariti skozi obdobje odraščanja.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
Otroška psihologinja, PRIMA POMOČ

Bodite obveščeni

Če želite slediti našim novicam, nam posredujte vaš e-kontakt in poskrbeli bomo, da bodo prave novice prišle do vas ob pravem času.

Vpišite vaš E-naslov na katerega vas bomo
obveščali o posebnih ponudbah in novostih.