»Vulnerability sounds like truth and feels like courage. Truth and courage aren't always comfortable, but they are never weakness.« - Brene Brown

Ranljivost je mehka sredica vseh čustev in občutkov. Kdaj se počutimo najbolj ranljivi? Ko nas je strah. Ko se bojimo, da so stvari prelepe, da bi bile resnične. Ko preveč razmišljamo in si dovolimo premalo občutiti. Če smo čustveno prizadeti in je naša sreča odvisna od občutka ljubezni in pripadnosti, sežemo po tem, kar mislimo, da nas bo najbolje zaščitilo.

Poznamo tri glavne obrambne strategije, s katerimi se ljudje ščitimo pred občutki sramu. Da bi se z njimi spoprijeli in prenesli spremljajočo bolečino, se lahko: a) umaknemo, skrijemo, utihnemo in skrivnosti zadržimo zase (umik); b) pristopimo k drugim, da bi pomirili situacijo in ugajali (pristop); c) drugim nasprotujemo tako, da hočemo biti močnejši od njih, uporabimo nasilje ali mi njih sramotimo, ustrahujemo, na primer v obliki pošiljanja nizkotnih elektronskih sporočil (nasprotovanje). Vse te strategije nam pomagajo izklopiti boleč občutek sramu, a nas hkrati oddaljijo od povezanosti s sabo in drugimi. Večina nas uporablja vse strategije, le v različnih trenutkih, z različnimi ljudmi in iz različnih razlogov.

Veliko ljudi vse življenje skuša pretentati ranljivost in biti pametnejši od nje. »Zadrži zase in pojdi naprej« je pogost slogan družin, s pomočjo katerega se generacija za generacijo upirajo negotovosti, čustveni izpostavljenosti. Takšne družine sledijo tudi mnogim drugim zapovedim, kot je »dokaži se«, »bodi popoln«, »ugajaj«. Vse to zaščitne preobleke, ki ljudi varujejo, da se ne bi preveč približali drug drugemu, si bili preblizu, da ne bi postali preveč čustveno izpostavljeni.

Ključne besede: ranljivost, pristnost, pogum, sram, občutek lastne vrednosti, živeti »z vsem srcem«

Ranljivost kot pogum

Prepričanje, da je ranljivost šibkost, je najširše sprejeti mit o ranljivosti in tudi najnevarnejši. Zelo nevarno je, da o čutenju začnemo razmišljati kot o šibkosti. Da, ko smo ranljivi, smo v celoti izpostavljeni. Pokazati ranljivost je odločitev – spregovoriti o sebi, odpreti se drugim. Ranljivost je mučna, saj spodbuja negotovost. Ko si pustimo biti ranljivi, ogromno čustveno tvegamo. Na primer to, da nas bodo drugi prizadeli ali razočarali. Toda ne obstaja enačba, po kateri bi bili tveganje, pogumno soočenje z negotovostjo in odprtost biti čustveno izpostavljeni, enaki šibkosti.

Sram in ranljivost

Čustvena dostopnost lahko sproži občutke sramu. Zato se toliko ljudi izogiba svoji ranljivosti in o sebi težko govori. Ostajajo navidezno hladni, nedostopni in s tem ohranjajo svojo navidezno pomembnost, ugled. A ranljivost je v resnici predpogoj za srečo in izpopolnjujoče življenje. Obstajajo številni znanstveni dokazi na temo povezanosti ranljivosti in življenja »z vsem srcem«. Zato je ranljivost prečudovita in bi jo morali negovati vsi.

Občutek sramu je univerzalno čustvo. Je eno najbolj prvobitnih občutij in vsi ga občutimo. Edini ljudje, ki ga ne občutijo, so tisti, ki niso sposobni čustvovati in se povezati s sočlovekom – sociopati. Vse nas je strah govoriti o sramoti. A manj, ko govorimo o njej, bolj nadzira naše življenje. Sramota uspeva v tišini, kjer se zadržujejo skrivnosti. Skrivanje travmatičnih dogodkov in tišina o njih je veliko bolj škodljiva od dejanskega travmatičnega dogodka.

O sramoti lahko razmišljamo na več načinov, ki so nam lahko v pomoč. Prvič, občutek sramu je strah pred odtujenostjo. Smo psihološko, čustveno, umsko in duhovno narejeni za ljubezen, medsebojno povezanost in pripadnost. Zaradi tega smo na svetu, in to je tisto, kar daje našemu življenju smisel. Ljudje smo socialna bitja, saj se »hranimo« z dotikom, socialno in fizično bližino. Dražljaji so naša hrana, brez njih umremo. Tako močno jih potrebujemo, da imamo raje negativne dražljaje v obliki negativne pozornosti, kot da ostanemo brez njih. Drugič, občutek sramu je strah pred nepovezanostjo – strah, da smo zaradi nečesa, kar smo ali nismo storili, ali zaradi cilja, ki ga nismo dosegli, nevredni povezanosti z drugimi.

Zakaj nam je ljudem o sramu tako težko govoriti? Ker sram resnično boli. Je kot telesna bolečina. Tudi kemija naših možganov podpira pomembnost družbene sprejetosti. Bolečino, ki jo občutimo kot posledico zavrnitve in nepovezanosti, občutimo v obliki čisto prave, telesne bolečine. Za razliko od drugih čustev je sram tako uničujoč zato, ker spodjeda ravno tisti del nas, ki verjame, da se lahko spremenimo, da nam gre lahko bolje. Sram od drugih občutkov ločimo po načinu samogovora, kako govorimo s seboj o tem, kar se dogaja. Za občutek sramu je značilno, da si govorimo »sem slab«, občutek krivde pa prepoznamo po samogovoru »storil se nekaj slabega«. Občutek krivde je neprijeten, a koristen, saj psihološko nelagodje ali to, kar je podobno kognitivni disonanci (neskladju), spodbuja pozitivne spremembe. Sram pa spremembe zavira.

"Ko nikoli ni dovolj« - kultura pomanjkanja in sramu

Živimo v svetu, kjer veliko ljudi verjame, da je sramotenje dober način nadziranja ljudi. To ni le napačno, ampak zelo nevarno. Občutek sramu je tesno povezan z zasvojenostjo, agresijo, depresijo, prehranjevalnimi motnjami in ustrahovanjem drugih. Po mnenju raziskovalcev niti slučajno ne prispeva k ničemer pozitivnemu. Nikakršnih podatkov ni, ki bi kazali na to, da sram pomaga širiti dobro obnašanje. Pravzaprav je najverjetnejši vzrok uničujočih in škodljivih dejanj, ne njihova rešitev.

Naša kultura tudi z načrtnim spodbujanjem mišljenja pomanjkanja krepi in ohranja sram med ljudmi. »Nikoli nisem dovolj dober, nisem dovolj popoln, nisem še zadosti vitek, nikoli ne bom dovolj močan, to in to moram še narediti, da bom dovolj uspešen, nisem dovolj pameten, prepričan, varen, poseben…« Naša miselna naravnanost na pomanjkanje je glavni razlog vseh oblik ljubosumja, pohlepa in medsebojnih prepirov. Povsod lahko vidimo sporočila kulture, da je povprečno življenje nesmiselno. In kako otroci, ki odraščajo ob rednem gledanju resničnostnih oddaj, spremljajo slavne osebnosti in nenadzorovano uporabljajo socialna omrežja, razvijejo popolnoma popačen pogled na svet. Posledično zlahka lahko razumemo, zakaj se vedno več ljudi sprašuje, kako naj verjamejo, da so dovolj dobri.

Največji žrtvi takšne kulture sta pripravljenost ljudi biti ranljivi in sposobnost sodelovati s svetom tako, da izhajamo iz občutka lastne vrednosti. Ohranjanje ranljivosti in sodelovanja na temelju lastne vrednosti postaja vse težje, a tudi vse bolj pomembno.

Sodeč po raziskavah obstaja dvanajst »kategorij«, ki v ljudeh sprožajo največ občutkov sramu: videz in telesna podoba, delo in denar, starševstvo, družina, vzgoja otrok, duševno in telesno zdravje, zasvojenost, spolnost, staranje, vera, preživetje travme, označevanje ljudi s stereotipi (spravljanje ljudi v isti koš).

Označevanje spodbuja sram in preprečuje iskanje pomoči

Spravljanje ljudi v en koš z označevanjem (etiketiranjem) pogosto bolj škodi pozitivnim spremembam, kot jih spodbuja. Težave ljudi so predvsem povezane z okoljem (naučene), ne podedovane (naravne). Ko neko težavo označimo tako, da rečemo, da je odvisna od tega, kar ljudje so, namesto od odločitev, ki jih sprejemajo, vsi »operemo« svoje roke: »Žal mi je, takšen sem.« Tako pač ne moremo sebi in drugim dajati občutka, da so odgovorni za svoje obnašanje. Ko smo sami tisti, ki spravljamo ljudi v en koš, to delamo zato, ker smo pod vplivom okolja, in manj zato, ker smo to, kar smo.

Govorimo o pravilnem razumevanju temeljnega vzroka, da se lahko lotimo težav. Pogosto pomaga, če najprej prepoznamo vzorce obnašanja in skušamo razumeti, kaj pomenijo. To pa je povsem drugače, kot če ljudi spravimo v en koš, kar zaostri občutek sramu in ljudi odvrne od iskanja pomoči.

Ranljivost in vedenje

Zelo koristno in celo življenje spreminjajoče je, če na vzorce obnašanj gledamo skozi lečo ranljivosti. Včasih preprost pogled, s človeku prijaznega vidika, prikaže težavo v novi luči – ki pa pogosto ugasne še isti trenutek, ko nekoga stigmatiziramo. Ko tako pogledamo na primer na narcisizem, lahko vidimo, da se za njim skriva občutek sramu, ki izhaja iz strahu pred povprečnostjo, strahu pred tem, da se ne bi nikoli počutil dovolj izjemnega, posebnega, da bi me drugi opazili, imeli radi, da bi nekam spadal in v življenju videl smisel.

Vsekakor obstajajo primeri, ki jih moramo »označiti«, če želimo najti najprimernejšo rešitev – tak primer so psihiatrične motnje. Vendar se ne spomnim niti ene težave, ki nam ne bi koristila, če je ne bi pogledali skozi lečo ranljivosti. Vedno se lahko česa naučimo, če razmislimo o naslednjih vprašanjih:

1. Kaj nam sporoča in od nas pričakuje naša kultura in kako vpliva na naše obnašanje?
2. Kako se ščitimo s svojim trudom in obnašanjem?
3. Kako so naše obnašanje, misli in čustva povezani z ranljivostjo in potrebo po močnem občutenju lastne vrednosti?

Ranljivost, sram in vzgoja otroka

Tudi glede vzgoje otrok je označevanje staršev kot »dobrih« in »slabih« ne le izredno nekoristno, ampak celo zelo škodljivo. Z oznakami vzgojo spreminjamo v minsko polje sramote. Prava vprašanja, ki bi si jih morali postavljati, so: »Sem aktiven starš? Sem pozoren do svojih otrok?« Če ste, bodite pripravljeni, da boste storili mnogo napak in sprejemali tudi slabe odločitve.

Nepopolni trenutki starševstva se lahko spremenijo v darila, saj nas otroci opazujejo, medtem ko skušamo ugotoviti, kaj je šlo narobe in kako bomo naslednjič boljši. Naš mandat ni, da smo popolni – popolnost ne obstaja. Naš mandat prav tako ni, da vzgojimo srečne otroke – to, kar otroke vzgoji v pogumne, zavzete in uspešne odrasle jih ne vedno tudi osrečuje.

Če je sramotenje slog upravljanja z ljudmi in otroki, sodelovanje z njimi nemudoma potone. Če hočemo narediti okolje bolj prijazno in spodbujati ustvarjalnost, moramo okolje in delo narediti človeku bolj prijazno, vključno s spodbujanjem sodelovanja.

Kako se proti sramu lahko borimo drugače?

Tako, da za zavestjo razvijamo sposobnost, imenovano sramo-odbojnost. Gre za sposobnost biti ranljiv, pristen, se soočiti s sramom in od drugih (ali od sebe) doseči sočutje. Sočutje predstavlja resnično zdravilo za sramoto. Ob sočutju in razumevanju sramota ne more preživeti. Tudi sočutje do sebe je ključnega pomena. A ker je sramota družbeni koncept, ki se zgodi med dvema osebama, se tudi najbolje zaceli med dvema osebama. Družbena rana potrebuje družbeni balzam in ta balzam je medsebojna empatija, sočustvovanje.

Ste opazili, da ne moremo govoriti o odpor-nosti na sram? Dokler si želimo biti medsebojno povezani, bo strah pred odtujenostjo vedno močna gonilna sila našega življenja. Bolečina, ki jo sram povzroči, pa bo vedno prava, telesna. Ne moremo torej »ne občutiti« sramu, lahko pa se naučimo nanj odzivati odporno.

Vsem ljudem z visoko sramoodbojnostjo so skupni štirje elementi:

1. Prepoznajte občutek sramu in vedite, kaj ga sproži. Sramota boli in spomin nanjo ostane. Ali lahko telesno občutite, kdaj ste v krempljih sramu, in katere misli in pričakovanja so ga sprožila?
2. Kritično se ga zavedajte. Ali lahko preverite resničnost misli in pričakovanj, ki vzbujajo sram? So realistična? Dosegljiva? Ali odražajo to, kar želite biti, ali to, kar menite, da drugi potrebujejo/hočejo od vas?
3. Obrnite se na nekoga. Ste svojo zgodbo komu zaupali? Nihče z nami ne more sočustvovati, če se z njim ne povežemo.
4. Izrazite občutek sramu. Ali takrat, ko občutite sramoto, izrazite to, kar občutite in prosite za to, kar potrebujete? Ponavljanje besedice »boli: »Boli, boli, boli« deluje čudežno. Izgovarjajte jo naglas. Pišite dnevnik. Veliko je znanega o zdravilni moči pisanja in vedno več dokazov obstaja o tem, da pisanje o travmatičnih izkušnjah zgolj 15-20 minut dnevno, 3-4 dni, vidno pozitivno vpliva na človekovo telesno in duševno zdravje ter odpornost.

Kako živeti z občutkom lastne vrednosti?

Življenje z vsem srcem in občutkom lastne vrednosti pomeni, da v življenju krepimo pogum, sočutje in medsebojno povezanost z drugimi. Da zjutraj, ko se zbudimo, lahko pomislimo: »Ne glede na to, kaj storim danes in koliko ostane nestorjenega, sem dovolj«. Da si zvečer, preden zaspimo, lahko mislimo: »Da, sem nepopoln in ranljiv in včasih me je strah, a to ne spremeni resnice, da sem tudi pogumen in vreden ljubezni, pripadnosti«.

Obstaja deset smernic, kako živeti in ljubiti polno, »z vsem srcem«:

1. Krepite svojo pristnost: opuščajte skrb, kaj si mislijo drugi
2. Krepite sočutje do sebe: opuščajte potrebo po popolnosti
3. Krepite prožnost duha: ne skušajte otopiti svojih občutkov in opuščajte občutek nemoči
4. Krepite občutek hvaležnosti in radosti: opuščajte strah pred pomanjkanjem in temo
5. Krepite svojo intuicijo in zaupanje vase: opuščajte potrebo po gotovosti, nadzoru
6. Krepite svojo ustvarjalnost: opuščajte potrebo po primerjanju sebe z drugimi
7. Krepite občutek za igro in počitek: opuščajte izčrpanost kot statusni simbol in produktivnost kot znak lastne vrednosti
8. Krepite občutek miru in globoke tišine: opuščajte zaskrbljenost kot življenjski slog
9. Krepite smisel za pomembno delo: opuščajte dvom vase in to, kar bi vse »morali« storiti
10. Vračajte se k smehu, petju, plesu, zabavi: opuščajte predstavo, da morate biti »kul« in »vedno imeti oblast nad sabo

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc (UK)
Otroška psihologinja, PRIMA POMOČ