Trpinčenje (ang. bullying) je med otroci in mladostniki pogost pojav. Zanj je značilno, da se kot proces stopnjuje in pojavlja v številnih oblikah. Zajema 4 načine agresivnega vedenja: fizično (agresija), besedno (žalitve, izzivanje, grožnje), socialno (širjenje govoric, obrekovanje, izkoriščanje, spodbujanje drugih k izločanju/osamitvi učenca) in spletno (deljenje sram vzbujajočih posnetkov ali fotografij, pošiljanje komentarjev ali sporočil, ki povzročajo sram/bolečino, prevzemanje identitete drugega). Bullying prepoznamo po 3 kriterijih: gre za namerno dejanje nekoga prizadeti (z besedami ali dejanji), izvaja ga močnejši posameznik, ki nad šibkejšim uveljavlja svojo nadvlado (premoč), ustrahovanje pa izvaja daljši čas oz. svoja dejanja ponavlja.

VIR: Medvrstniško trpinčenje (tema meseca, revija Mama, april 2018, piše mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc)

Znaki in posledice za otroke, ki so ŽRTVE nasilja

Bullying mnogi zamenjujejo za obnašanje, ki je »značilno za mladostništvo«. Kot takega ga pogosto spregledamo ali toleriramo. Še posebej v tem primeru ima na vpletene otroke mnoge (zelo hude) posledice. Otroci, ki so žrtve medvrstniškega nasilja (ang. victims), kažejo spekter čustvenih in/ali vedenjskih sprememb/motenj. Le-te so lahko sprva prikrite, neopazne, a se skozi čas »razrastejo« po intenzivnosti ali pervazivnosti – takrat postane prizadetih več področij otrokovega funkcioniranja (npr. šolsko, psihološko, socialno). Otroci, žrtve medvrstniškega nasilja, se zapirajo vase (čustveno izolirajo), izogibajo šoli (izostajajo od pouka), umikajo se iz socialnih situacij, izgubljajo samozavest, njihova samopodoba pa slabi. Pogosto imajo psihosomatske težave, težave s spanjem (npr. nočne more), izgubljajo apetit, imajo izbruhe jeze, poslabša se njihov učni uspeh in upade motivacija za šolsko delo. Izgubljajo lahko tudi zanimanja za prostočasne dejavnosti. V skrajnih primerih, ko nasilje traja dlje časa in brez pravočasnega ukrepanja, se njih lahko pojavijo tudi izrazitejše duševne težave (npr. motnje anksioznosti, depresija, samoškodovanje, samomorilne težnje, posttravmatska stresna motnja). Ko se težave kažejo »navzven« – skozi vedenje, govorimo o t.i. »acting out« simptomatiki (npr. izbruhi jeze, nemir); ko pa se težave kažejo prvenstveno »navznoter« – skozi čustveno stisko, govorimo o t.i. »acting in« simptomatiki (npr. depresija, tesnoba, samopoškodovanje).

K čemu spodbujati otroka, ki je žrtev medvrstniškega nasilja?

1. Da se pogovarja o čustvih (z vami, razredničarko).
2. Da se povzročitelju izogiba ali ignorira.
3. Da pred njim ne kaže čustev žalosti in jeze, saj to povzročitelj nasilja obrne njemu v škodo. Čustva naj izrazi kasneje skozi pogovor, konstruktivno izražanje jeze...
4. Naučite ga, da se odziva nevtralno. Odločilno je, da se otrok ob provokacijah/izzivanju vede nezainteresirano, brez težnje po kreganju. Povzročitelji nasilja se naveličajo nevtralnih odzivov. Primeri nevtralnih odzivov so: »Aha, mogoče«, »Verjetno«, »Hmmm, ne bi vedel«, »Koga briga?«, »Me ne zanima«.
5. Naučite ga asertivnega vedenja in asertivne komunikacije. Naučite ga, kako se asertivnost razlikuje od agresivnosti na eni strani in pasivnosti na drugi strani.
6. Naučite ga, kako naj se vede samozavestno. Četudi se tako ne počuti, ga lahko naučite samozavestne drže (npr. da stoji pokonci; govori mirno, počasi in razločno; govori dovolj glasno, da ga razumejo, a brez dretja); da vzdržuje očesni kontakt. Samozavestno vedenje vadite doma, nato pa ga počasi prenesite na druge socialne situacije (t.i. generalizacija).

Znaki in posledice za otroke, ki so POVZROČITELJI nasilja

Tudi povzročitelji nasilja (ang. perpetrators) imajo lahko težave s socialnega vidika (nesprejetost) zaradi vedenjske neprilagojenosti. Ti otroci običajno težko vzpostavljajo in vzdržujejo odnose zaradi pomanjkanja empatije. Bolj verjetno se udejstvujejo v visoko tveganih vedenjih (npr. neopravičeni izostanki iz šole, v mladostništvu pa večja pogostost delinkventnosti/prestošništva, med njimi je več zlorab prepovedanih substanc, prehitre vožnje, neodgovornega spolnega vedenja…). V skrajnem primeru lahko razvijejo t.i. antisocialno osebnostno motnjo. Otroci, ki ustrahujejo, so kot krivci običajno kaznovani na različne načine, a kazni in obsojanje le okrepijo njihovo vedenje. Zakaj? Običajno zato, ker takšni otroci odraščajo v okolju s več negativne kot pozitivne pozornosti. Tudi kričanje, kazni ali grožnje lahko njihovo neprimerno vedenje ojačujejo, če želenemu vedenju ne posvečamo poztivien pozornosti in ga ojačujemo npr. s spodbudami. V mnogih družinah otrok, povzročiteljev nasilja, je vedenjski vzorec »prenešen« iz avtoritarne vzgoje.

Znaki in posledice za otroke, ki so PRIČE nasilja

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, PRIMA POMOČ