Spremljajte zanimivosti s področja otroške in mladostniške psihologije

13. April 2023

Medvrstniško nasilje: kaj lahko naredimo kot družba in posamezniki?

Zadnje dni nas pretresajo objave medvrstnikega nasilja mladostnic iz Celja. Pri bullyingu gre za družbeni pojav, ki se razrašča, v kolikor o njem ne spregovorimo in ga ustrezno in pravočasno ne sankcioniramo.

Vir: povezava: https://www.rtvslo.si/crna-kronika/medvrstnisko-nasilje-v-celju/664476

Kako pristopiti do problema vrstniškega nasilja?

Zelo je pomembno, da se otroke in mladostnike od vrtca naprej ozavešča o nedopustnosti nasilja –  tako izvajanja kot dopuščanja nasilja. Ključno je zavedanje, da je za nasilje vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča, nikoli žrtev nasilja, ter da so tudi priče soodgovorne, saj s pasivnostjo, neodzivnostjo in nemim opazovanjem omogočajo, da se nasilje »razpase«, širi.

Ko smo priče nasilju, moramo o njem vedno povedati naprej. Mladi naj povedo staršem, učiteljem, drugim odraslim avtoritetam. Da bodo vedeli, kdaj gre za nasilje, jih je potrebno sistemsko, od malega ozaveščati o oblikah medvrstniškega nasilja, kamor sodijo fizično, psihično oz. besedno (zbadanje, zasmehovanje, žaljenje, poniževanje, izključevanje, obrekovanje), spletno (grožnje, žaljiva sporočila, širjenje laži, deljenje sramotilnih spletnih vsebin, manipulacija s fotografijami), spolno (vključno z neprimernimi opazkami glede videza), ekonomsko (npr. izsiljevanje za dobrine, denar). Mlade moramo poučiti o posledicah nasilja (za družbo in posameznika) ter jim dati jasno vedeti, da nihče ni »imun« nanj. Nasprotno, vsi smo lahko tarča nasilja in bolj, ko dopuščamo, da se dogaja drugim, bolj verjetno se lahko zgodi tudi nam.

Mlade je potrebno učiti tudi konstruktivnega reševanja konfliktov, vključno z zdravim izražanjem občutkov (zlasti jeze). Pomembno je učenje socialnih veščin in asertivne komunikacije (npr. konstruktivnega izražanja kritike, ki naj bo usmerjena na posameznikovo vedenje, ne na osebo, pri čemer namesto napada na drugega izrazimo, kakšne posledice ima njegovo ravnanje na nas). Otroke in mladostnike moramo učiti postaviti se zase – postavljati meje glede tega, kaj si želijo in česa ne, reči ne (»ne bom, nočem«) brez pojasnil in dodatnih argumentov. Alternativa asertivni komunikaciji je pasivna komunikacija (ko posameznik ne odreagira, je tiho, se zapre vase) oz. agresivna komunikacija (povezana z nasiljem). Asertivna komunikacija je od navedenih edina koristna, zdrava in družbeno zaželena oblika komuniciranja, katere učenje bi veljalo vpeljati v šolski sistem, skupaj s poudarkom na učenju empatije (npr. sodelovalnih aktivnosti namesto tekmovanja).

Empatije do drugih in do sebe je še toliko pomembnejša ob dejstvu, da osebe, ki so agresivne do drugih (t.i. heteroagresija), pogosto izkazujejo tudi agresijo do sebe (t.i. avtoagresija, samodestruktivnost). Ponavadi gre za osebe z nizko samopodobo in samospoštovanjem. S krepitvijo socialnih veščin bi se marsikomu izboljšala samozavest in zaupanje vase, tako da bi lažje poročal o nasilju, kar je edino družbeno odgovorno ravnanje.

Z mladimi se je potrebno tudi pogovarjati o tem, kaj po njihovem mnenju vodi k »priljubljenosti« posameznika (kdo je »kul«, »popularen«), kar je v mladostništvu zelo pomembna čustveno-socialna potreba. Mladi v vrstniških odnosih namreč zadovoljujejo svojo potrebo po sprejetosti, priljubljenosti in pripadnosti, ki je zelo močna. Pogosto jim strah pred zavrnitvijo preprečuje, da bi ustavili nasilje oz. poročali o njem. Dosti mladih misli, da je biti »kul« enako biti podoben tistim, ki se postavljajo v ospredje (so »vodje«), četudi na nespoštljive načine. Skozi diskusijo z mladimi jih lahko vodimo k ugotovitvi, da »kul« osebo ustvarjajo druge lastnosti – ne moč, ki temelji na ustrahovanju, temveč samozavest, zvestoba sebi, vrednote kot so empatija, pomoč drugemu, spoštljivost itd. in da je to tisto, s čimer pridobimo tudi občudovanje drugih ter ustvarjamo zdrave, pozitivne odnose.

Kako ukrepati v primerih, ko nasilje že izbruhne?

Nasilje ni dopustno, zato morajo biti tudi sankcije zanj stroge. Le tako oseba občuti odgovornost za lastna nedopustna ravnanja. Z akcijo oz. konkretne, predvidljive posledice lahko vplivamo na to, da se posameznike, nagnjene k obračunavanju v konfliktih z nasiljem, od tega odvrne – tudi s pomočjo zunanjih posledic.

Primeren pristop bi bil, da se z mladostnikom, ki nasilje povzroča oz. pri njem kakor koli prisostvuje temeljito pogovori (starši, šola, strokovnjaki), nato pa sankcionira, da se »oddolži« za svoja nedopustna ravnanja (npr. v obliki družbeno koristna del na šoli ali drugi ustanovi). V primeru hujših oblik medvrstniškega nasilja sta primerna tudi opomin pred izključitvijo iz šole oz. dejanska izključitev. Seveda je poleg sankcioniranja »post festum« pomembna tudi družbena preventiva, torej ozaveščanje o nesprejemljivosti nasilja kakršne koli oblike, odgovornosti posameznika, ki nasilja izvaja oz. ga dopušča itn.

Kdo so odgovorni akterji?

Odgovoren je predvsem vsak zase, kot starši smo soodgovorni za svoje otroke in kot družba smo odgovorni za to, kakšen vzor dajemo našim otrokom in drug drugemu. Pomembno je, da se med seboj pogovarjamo spoštljivo. Da se znamo zazreti vase in prevzeti odgovornost za svoja ravnanja, biti empatični drug do drugega in se, kot pravi pregovor, »drug do drugega vesti na način, kot bi želeli, da se drugi vedejo do nas«. Da bi v mladih dosegli to zavedanje in empatijo, moramo od ranih nog dalje spodbujati zavzemanje perspektive drugega (tega otroke učiti že v vrtcu). Drugi velik delež vzgoje se začne odvijati v šoli, ko otrok vanjo vstopi. V ta namen smo starši dolžni sodelovati z učitelji in jim omogočiti, da otrokom naložijo odgovornost za nedopustna ravnanja, če/ko do njih pride. Otroka ne smemo ščititi, »zavijati v vato«, saj s tem delamo predvsem veliko kontra-uslugo sebi, saj otroku dajemo sporočilo, da avtoriteta ni potrebno slediti, kar bo v končni fazi škodilo zlasti naši lastni starševski avtoriteti v odnosu z otrokom.

Šolstvo je dolžno odreagirati ob najmanjšem sumu nasilja. Starši pa smo dolžni prepoznati nenavadno obnašanje otroka (npr. zapiranje vase, nenadno povečana čustvena razdražljivost, odklanjanje šole, opuščanje socialnih aktivnosti, samodestruktivnost, psihosomatske težave), z otrokom ohranjati odprt, zaupen odnos, se z njim pogovoriti in jim dopustiti dovolj varnega prostora, da se izrazijo brez obsodb, prekinjanja, kritike.

Sovražni govor vsake vrste je potrebno obsoditi tudi na ravni družbe, ki ga družbene avtoritete oz. vidni posamezniki (npr. politiki, ljudje na vidnih položajih) »lansirajo« v družbo s pomočjo različnih medijev, družabnih omrežij. To je potrebno omejiti (na ravni medijev), če do tega pride, pa ostro obsoditi, tudi sankcionirati, in izpostaviti zaželene, spoštljive oblike komunikacije kot alternativo verbalnemu nasilju.

Bodite obveščeni

Če želite slediti našim novicam, nam posredujte vaš e-kontakt in poskrbeli bomo, da bodo prave novice prišle do vas ob pravem času.

Vpišite vaš E-naslov na katerega vas bomo
obveščali o posebnih ponudbah in novostih.