Medosebni konflikti so sestavni del življenja, a o njih gojimo veliko napačnih prepričanj. Eden najpogostejših je, da so konflikti nenaravni, mir pa naravno stanje medsebojnih odnosov. Ker je vsak od nas edinstven, s svojimi čustvi, vrednotami in interesi, so tudi konflikti neizogibni sestavni del naših življenj. Zgrešeno je tudi prepričanje, da za razrešitev konflikta potrebujemo zmagovalca in poraženca. Takšno mišljenje ni le zmotno, ampak tudi škodljivo, saj nas napeljuje na to, da hočemo in moramo zmagovati, konflikt pa razumeti kot dvoboj. Takšno pojmovanje omejuje enakovrednost in onemogoča sporazume med ljudmi. Z razvijanjem usklajene komunikacije lahko odpravimo negativna čustva in strah pred soočanjem različnih mnenj, pogledov, želja in potreb.

Kaj je konflikt?

Konflikt predstavlja spopad med različnimi ali nasprotujočimi si motivi, potrebami, cilji ali načini doseganja le-teh, ki se med seboj ovirajo. Konflikt je najbolje razumeti kot znamenje medosebnega problema, ne pa »težkih« osebnosti ljudi, vpletenih v spor. Gre za prekinitev sporazumevanja, ne komunikacije, katerega vzrok je ponavadi slaba izurjenost v medsebojnem sodelovanju in/ali spretnostih poslušanja. Šibko sporazumevanje ustvarja možnosti za napačno razumevanje sporočil/signalov, kar krepi konfliktno situacijo, v kateri ne zaupamo nasprotni strani in se upiramo informacijam, ki nam jih drugi pošilja. Z drugimi besedami – čutimo se ogrožene.

Se v naši družini preveč prepiramo?

Mnoge starše je strah, da se v njihovi družini preveč prepirajo. Sprašujejo se, ali je z njimi ali njihovimi družinskimi odnosi kaj narobe. Strah pred konflikti izhaja iz bolj ali manj nezavednega strahu, da nas drugi ne bi imeli radi, in da nam destruktivni konflikti, s katerimi se ne znamo spopasti, lahko zelo pokvarijo pomembne odnose (npr. s partnerjem ali otroki). Sodobne družine imajo na voljo malo časa, ki ga prebijejo skupaj, zato ga nočejo kvariti s prepiri. Probleme zato pogosto pometajo pod preprogo.

V preteklosti si otroci niso upali izpostavljati svojih potreb in vstopati v konflikte z odraslimi, danes pa večinoma ni več tako. Otrok si v konflikt s starejšim oz. močnejšim upa vstopiti le, če ve, da z izražanjem sebe ne bo spravil v nevarnost odnosa s pomembno osebo. Starši lahko konflikt z otrokom posledično razumejo kot znamenje otrokovega zaupanja.

Konflikti niso negativni, so le neprijetni. Nujni so za rast in razvoj odnosov, za spoznavanje sebe in ljudi, ki jih imamo radi. So izziv, ki s seboj prinaša možnost za nove, ustvarjalne rešitve – a le pod pogojem, da se jih pravilno lotimo in konstruktivno razrešimo. Spodbujajo nas k iskanju boljših načinov reševanja problema, pomagajo pri razvoju medsebojnega odnosa in socialnih veščin, zlasti socialne občutljivosti in uglašenosti z drugimi, veščin komuniciranja in reševanja problemov. Torej – ne izogibajmo se konfliktom in raje spodbujajmo in se naučimo njihovega konstruktivnega reševanja.

Načini reševanja konfliktov

Poznamo različne strategije, kako reševati konflikte. Njihova uporaba je odvisna od tega, kako pomembna sta za nas osebni cilj in medsebojni odnos. Oboje je lahko v situaciji skoraj nepomembno ali zelo pomembno za posameznika. Glede na pomembnost osebnega cilja in odnosa lahko izberemo eno od petih strategij reševanja konflikta:

1. Umik. Z uporabo te strategije se vedemo kot želva – umaknemo se v oklep, da se izognemo konfliktu, sporni temi in soočenju z ljudmi, s katerimi smo sprti. Tako se odpovemo svojim ciljem in odnosu. Prepričani smo, da je vsakršen poskus reševanja vnaprej obsojen na propad. Počutimo se nemočne.
2. Napad. Z uporabo napada želimo prevladati nad nasprotnikom – kot to počne morski pes. Zelo nam je pomemben cilj, odnos pa le malo. Svoj cilj smo odločeni doseči za vsako ceno. Da to dosežemo, nasprotnika običajno preplašimo ali zasujemo z argumenti. Ljudi delimo na poražence in zmagovalce. Zmaga nam daje občutek ponosa in uspeha.
3. Zglajevanje. Z uporabo strategije zglajevanja se vedemo kot medvedek, za katerega je odnos bistvenega pomena, osebni cilji pa manj pomembni. Najbolj si želimo, da bi nas ljudje imeli radi, zaradi česar želimo spore zglajevati hitro in (navadno prehitro) doseči medsebojno skladnost. Nenehno nas spreletava strah, da bi bil drugi prizadet ali da bi se odnos pokvaril. Menimo, da konflikt odnosu škodi, zato se svojemu cilju odrečemo – v zmotnem prepričanju, da tako rešujemo odnos.
4. Iskanje kompromisa. Z iskanjem kompromisa se vedemo kot lisica. Smo srednje zainteresirani za svoj cilj in odnos. Za skupno dobro smo pripravljeni žrtvovati del svojega cilja in določene vidike odnosa, se delno odpovedati lastnemu cilju, drugega pa prepričati, da stori enako. Iščemo rešitev, s katero bi oba nekaj pridobila, četudi za nobenega rešitev ni idealna.
5. Konfrontacija (soočenje). Z uporabo te strategije smo v vlogi sove. Visoko vrednotimo tako svoj cilj kot odnos. Konflikt vidimo kot problem, ki ga je možno in nujno rešiti, zato iščemo rešitev, ki bo omogočila uresničitev ciljev obeh strani. Pripravljeni smo sprejeti le rešitev, ki bo zadovoljila oba in razrešila čustveno napetost med njima. Konflikt doživljamo kot možnost za izboljšanje odnosa.

Katero strategijo bomo uporabili je odvisno od tega, kako pomemben je za nas osebni cilj in odnos z osebo. Kadar nam ni pomembno nič od tega, se je najbolje umakniti (želva). Kadar je cilj zelo pomemben, odnos pa ne, lahko nasprotnika skušamo nadvladati (morski pes). Kadar je odnos zelo pomemben, cilj pa ne, lahko poskušamo spor zgladiti (medvedek). Kadar sta cilj in odnos zmerno pomembna in kaže, da nihče ne bo mogel doseči želenega, je koristen kompromis (lisica). Kadar pa sta zelo pomembna tako cilj kot odnos, je najbolj ustrezna konfrontacija (sova).

Konfrontacija in rešitev konflikta

Konfrontacija ali soočenje pomeni, da neposredno izrazimo kako in v čem vidimo problem, izrazimo svoja čustva, sogovorca pa povabimo, da stori podobno. Izražanje čustev predstavlja najtežji, a nujno potreben del, saj se čustva v nasprotnem primeru pokažejo kasneje, skozi dejanja. Konfrontacija predstavlja osnovo za nadaljnji proces pogajanja in zanjo si moramo vzeti dovolj časa. Ne smemo je zamenjevati z nenadnim, burnim izlivom čustev, ko ena oseba izrazi svoje poglede in čustva, nato pa izgine še preden drugi odgovori.

Za konfrontacijo se odločimo le, ko želimo ohraniti ali poglobiti odnos z drugo osebo in imamo na voljo dovolj časa. Če nam odnos ni dovolj pomemben ali partner ni zmožen konstruktivnega pogovora, se konfrontaciji raje izognemo. Druga oseba nam mora biti pomembna do te mere, da smo pripravljeni upoštevati tudi njene koristi.  Pri konfrontaciji ne zahtevamo, da se oseba spremeni – to je že izsiljevanje. Rešitev lahko dosežemo le, če izrazimo želje glede vedenja drugega, potem pa njemu prepustimo izbiro. Kadar drugi začne svoje vedenje opravičevati ali obtoževati nas, pomeni, da pri konforntaciji nismo bili uspešni.

Namen konfrontacije je odpreti diskusijo, usmerjeno k rešitvi, ki vključuje soočenje pogledov, proučevanje in razjasnjevanje spornih točk ter narave posameznikovih potreb in čustev. Pozorni moramo biti na sogovornika, njegovo obrambno naravnanost in temu primerno izbirati tudi svoje besede. Potrudimo se v popolnosti razumeti poglede in čustva drugega, pri čemer si pomagamo s spretnostmi učinkovite komunikacije/dialoga – zlasti aktivnega poslušanja in spraševanja. Izhod iz dialoga je rešitev, sprejemljiva za vse vpletene v konflikt, njegova rešitev pa najpogosteje kompromis oz. sporazum.

Sporazum odraža skupno stališče glede rešitve problema. Vsebovati mora dogovor, kako bosta osebi v prihodnje ravnali drugače; dejanja, za katera se obvežeta, da jih bosta naredili; dejanja, ki jih bosta opustili; in načine, kako bosta znova vzpostavili sodelovanje, če bo katera od njiju sporazum kršila. Dogovorita se tudi, kdaj se bosta ponovno pogovorili, da bosta ocenili, če je problem zadovoljivo rešen ali so potrebne kakšne spremembe.

Proces konfrontacije zahteva precej spretnosti, zlasti sposobnost prevzemanja perspektive drugega, pogajanje in doseganje sporazuma. Pri tem je zelo koristna menjava vlog, s katero skušamo predstaviti čustva in stališča drugega tako, da smo mi ta oseba, s čimer dobimo najboljši vpogled v perspektivo drugega – seveda, če tako hočemo.

Konstruktivno rešen konflikt

Le konstruktivno rešen konflikt bo koristen za oba posameznika in njun odnos, in to v več vidikih: zniža nakopičeno napetost v odnosu, razbije monotonijo in v odnos vnese dinamiko, pomaga ozavestiti probleme, spodbuja potrebne spremembe, omogoči poglobitev in utrditev odnosa, v katerem zmoremo kljubovati problemom, pomaga pri samospoznavanju (npr. kaj nas jezi, česa nas je strah) in pripomore k bolj ustrezni odločitvi (npr. če se drugi ne strinja z nami, nas to spodbudi, da svojo odločitev skrbneje premislimo). S pozitivno premostitvijo konflikta se poveča pripravljenost za sodelovanje, izboljša se komunikacija, okrepita medsebojna naklonjenost in zaupanje. Osebi dobita občutek, da sta nekaj pridobili, tako zase (npr. glede sposobnosti za nadaljnje reševanje medosebnih težav) kot za odnos (npr. odnos se poglobi).

Kako se konstruktivno prepirati?

Da nam bo reševanje konfliktov prineslo olajšanje in nova spoznanja, je dobro upoštevati naslednja načela:

1. Glejmo na konflikt kot na soočenje dveh enakovrednih oseb, ki se vzajemno spoštujeta in iščeta rešitev. Ne obstaja ena pravilna rešitev; pomembni so posameznikovi cilji in prioritete. Ne obtežimo pojma »konflikt« s smrtno resnostjo – dobrodošlo bo, če bomo v proces vnesli kanček humorja in lahkotnosti. V konfliktu z otrokom ne pozabimo na medsebojno enakovrednost (ne enakopravnost!) in ne nastopajmo s pozicije vzvišenega odraslega, ki opredeljuje konflikt kot pomemben ali nepomemben ter se sam odloča, ali ga bomo reševali ali pa preprosto zaustavili z ukazom (npr. »To pa res ni vredno kujanja« ali »Ni razloga, da si jezen«). Tako minimiziramo in omalovažujemo otrokova čustva, s čimer težko dosežemo, da se bo otrok čutil razumljenega, pripravljenega sodelovati in upoštevati rešitev.
2. Namesto »obmetavanja« z očitki in prepričevanja drugega v svoj prav si raje prizadevajmo za vzpostavitev dialoga – pogovora, v katerem izrazimo sebe, skušamo izvedeti kaj novega o sebi, drugem in obravnavani tematiki. Otroku lahko rečemo »Rada bi, da greš v posteljo, da se v miru pripravim za jutri, ti pa bi se še igral. Imaš predlog, kako lahko situacijo rešiva?«. Sodelujoče iskanje rešitve bo do edino pripeljalo do kompromisa in obema stranema omogočilo urjenje veščin pogajanja, usklajevanja in reševanja problemov.
3. Z uporabo osebne govorice jasno izrazite svoje občutke, potrebe in meje. Da spoznate sebe in to predstavite drugim, morate vedeti, kaj hočete in česa nočete, kaj marate in česa ne marate. Ne pričakujte od svojega partnerja ali otrok, da bodo brali med vrsticami – nihče ni jasnoviden! Ne obremenjujte jih z občutki krivde skozi ironična vprašanja in prikrite očitke (npr. »Le zakaj so drugi otroci lahko tako pridni in ubogajo svoje starše, ti pa ne?«). Tako ne boste okrepili odnosa in konflikta ne rešili konstruktivno.
4. Na konflikt poglejte kot na toploto, ki nastaja pri trenju, in je potrebna za občutek resnične bližine v odnosu. Takšno videnje vam bo pomagalo, da na konflikt pogledate s pozitivne strani.

Če boste pri soočenju s konflikti upoštevali opisana načela, boste doživeli še eno nagrado – v vaših možganih bo nastajala zvrhana doza dopamina (hormona sreče). Nevrologi tudi pravijo, da se v procesu zrelega in spoštljivega reševanja konflikta z nam drago osebo v možganih sprošča še en hormon – t.i. nevrotropični faktor BDNF, ki deluje kot varovalo proti nevrodegenerativnim možganskim spremembam. Torej, le brez strahu in pogumno v soočenje z razlikami med vami in vašimi najbližjimi!

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc (UK)
otroška psihologinja, PRIMA POMOČ